LASTNIK TELESA
Šumijo travniki dehteči
upogiba se vsak njihov klas,
z vetrom krožijo spomini
v njih ni valovitih las.
Izgubili so se za življenja,
obleka ščiti kožno plast,
oči po nečem hrepenijo
iz pljuč momlja zasopel glas.
Le srce nudi melodijo
korak na palici sloni,
edina čuva ravnovesje,
ko veter mimo me hiti.
Koliko časa bom pri moči
spremljal rast pomladnih dni,
sestavljam vsak si dan vse težje
iz sklepov pobegle mi kosti.