Millenium

Pihalo je, nekaj malega je naletavalo in dan se je prevešal v večer. Silvesterski večer. Ampak ne kar običajen silvesterski večer. Ta bo nekaj posebnega, saj gremo iz 1999 v 2000!

To ni zgolj iz enega dneva v drug dan, iz enega leta v drugo leto, iz stoletja v stoletje, ampak gre za prehod v novo tisočletje, jebemti sveca! Kaj takega se že tavžent let ni zgodilo in se še nadaljnih tavžent let ne bo!

Jutri … , bo povsem drugače. Jutri … , bo cela pizdarija.
Ves računalniški sistem se bo sesul. Vse informacijske baze bodo šle v maloro. Ves svet trepeta pred tem mrkom.

Ljudje se bojijo za svoje podatke in za svoj ‘težko’ prigarani denar. Jaz sem imel oboje pri sebi.

Vse podatke na osebni izkaznici in ves denar v predalčku poleg. Pravzaprav sem imel vse kar potrebujem za praznovanje jebenega novega leta, ki je v bistvu novo tisočletje – v levem sprednjem hlačnem žepu. Denarnico z denarjem in dokumenti, ter rizlami in filtri, na dnu žepa pa ravno pravšnjo kocko shita.

»Hašiš, hašiš mam v žepu in na ustnicah …« pofukano ivje.

Jebem ti mraz!
Jebem ti to usrano novo leto in milejinum in vse skupaj in tistega, ki se je spomnil to praznovati pozimi!

Gofljo sem potegnil izza šala in pljunil zimi v brk, ona pa mi je v nos zavrtinčila snežinko. Priznal sem ji premoč, se skril nazaj za šal, kapo preko katere sem si poveznil rjavo usnjeno kučmo, pa sem si potegnil še bolj čez ušesa.

Capljal sem naprej po pločniku, pod gosenicami je vsakič ko sem naredil korak zaškripalo, pri sleherni hiši so utripale lučke, na nekatere balkone se je vzpenjal Božiček, skozi okna je bilo videti kako ovešeno jelko, tisti, ki jih je praznični duh najbolj prevzel, pa so imeli tako okrancljane bajte, da bi jim iz zavisti še Clark Griswold pokazal sredinca.

Prispel sem do ‘štaba’, na klančku skoraj telebnil, a sem se nekako ujel in obdržal na nogah. Odrinil sem vrata, vstopil in na šank butnil plastično posodo, ki sem jo vso pot prekladal iz ene roke v drugo.

»Jebala te sarma, da te jebe …« sem zaklel predse, medtem ko sem snemal rokavice. Odložil sem jo na polico, nanjo pa še šal, kapo, kučmo, bundo in podložen brezrokavnik.

»Kaj je?« sem bevsknil v Raka, ki me je s pivom v roki gledal, kaj za vraga sem vse navlekel nase.

Samo odkimal je in se obrnil proti šanku.

»Mirko, daj temu eskimu tle enga jegra, preden komu žilo pregrizne.«
»Ne bom jegra, eno pivo mi daj!«
»Kar daj mu ga … » je mirno pristavil Rak.

Miro je, kot se za oštirja spodobi, postregel oboje. Pivo in jegra. Čez sekundo in pol pa je poleg postavil še eno pivo … in še eno šilce jaggermaistra. Novoletna poteza. Karkoli naročiš, dobiš dvojno.

Naredil sem požirek piva, prižgal cigareto in prijel štamprle.

»Na zdravje Mirsad.« , sem voščil birtu, čeprav sem vedel, da mu gre na živce to moje preimenovanje. Samo prikimal mi je in naredil požirek čaja ali kave alli karkoli je že imel v skodelici.

»Čin Rak!«
»Čin ta star!«

Zvrnila sva vsak svoj jegerček.

»Kje hodiš pizda?« me je že malo okajen vprašal. »Tle bo čez eno uro zaprl …«
»Ma bo kurac, še nikoli ni. Vedno je imel odprto vsaj do sedmih, osmih. Je jevrej v njem premočan.«

Butnil sem še drugega jegra, poplaknil s pivom in šel scat.

»Srečn’ga pa zdrav’ga!« se mi je za vrat obesil nek kurac.
»Ja, ja teb’ tud’!« reševaje se iz primeža.
»Dajte pizda, mal h kraj stopit, al se kermu v žep uščijem!?«

Zrinil sem se mimo, prišel do skreta, v nejm pa gneča kot za šankom.

»Pa saj niste normalni!«
Z roko stegnjeno visoko v zrak, v kateri je držal grdo zvit joint in ga tiščal k zračniku me je škilasto pogledal.
»A zdej boš pa reku da se voha al kaj ?«
Vse je zaudarjalo po skunku, iz kabine pa po kislem, kjer je nekdo očitno že klical severne jelene.

Scal sem v pisoar in se pričel režati.
»Ne, nič se ne voha, ti kar kadi!«
»Boš en dimček?«
Ko sem ocenil njegovo psihofizično stanje in dognal, da ni on tisti, ki je kozlal, sem vzel tisti rog in potegnil dim.

»Hvala, ajde!«
»Ej, ej!«
»Kaj je no?«
»Srečn’ga pa velik perhov!«

Nazaj se mi je s praznim mehurjem malo manj mudilo. Na šanku, kjer sem imel že načeto pivo in še celo pivo poleg, me je pričakala še ena steklenica in še en jegr.

»Pa dobr, kwa je to? A bom moral res sred zime topu per pit? A mi daš to v hlad … Pozab’, nič ni treba!«

Nagnil sem jegra, spil nekaj piva, z drugo roko pa sem prijel še polni steklenici in ju nesel ven. Zabil sem ju v sneg pri drevesu in se vrnil.

» Kam boš dal te sarme!«
»Nimam pojma …«
»Pa nekam jih moraš dat.«
»Lej, zunaj je minus, pokvarila se ne bo, tudi če jo dam tjale v grmovje konec
koncev.«

»A maš sarmo tamle noter al ‘kaj?« se je oglasil Pako. »Jaz grem domov, pa ti jo z veseljem spravim. Oglasita se pri meni, kadar prideta k sebi, pa je!«
»Izvoli«, sem mu potisnil v roko posodo, » se jutri slišimo.«

Z Rakom sva za šankom pljuckala pive, vmes presekala s kakim jegrom v ledenem kozarčku iz zamrzovalnika, načel sem kocko hazizija in jo drobil med tobak. V primeru prehudega mraza ali pa premočne vinjenosti sem imel poleg frišnega Van Nella, še škatlico cigaret. Do naslednjega tisočletja preskrbljen.

Kar dobro mi je že šumelo med ušesi, na ‘Srečn’ga in zdrav’ga’ sem namesto z običajnim, suhoparnim ‘srečn’ga pa zdravga’ ali pa le ‘enako’ začel odgovarjat z glasnim ‘Sretna nova, jebem ti staru!’
Eni so šalo razumeli, drugi je niso. Za oboje mi je bilo malo mar.

Čez dve ali pa tri ure je ‘žid’, kot smo ljubkovalno rekli gazdi, naznanil, da bo postregel še zadnjo rundo. Podvajati je naročeno že lep čas nazaj prenehal. Z Rakom, Omelom in Ivanom smo naročili še tisto zadnjo rundo, eden od njih je zvil debel joint, jaz pa sem se spomnil na tisti dve steklenici piva zunaj v snegu.

Stopili smo ven, zeblo me ni skoraj nič, čeprav sem bil tako brez kape kot brez šala, ki mi je visel iz žepa bunde, pa še to sem imel le napol zapeto. Bil sem tudi brez rokavic. Ne moreš kaditi z rokavicami na rokah!
Bil pa sem tudi brez tistih dveh piv!

»Pa mater mu nesramno, pa kdo gre človeku per ukrast na silvesterski večer! Kakšen človek stori kaj takega!?« , sem dajal incidentu mnogo večji pomen, kot si ga je zaslužil.
»Tista dva pera sta spila z Ivanom.«, mi je rekel Rak.
»Kdaj?«
»Prej ko smo bili na jointu zunaj!«
»Aha! Ja, ja«, sem se spomnil ,» pizda je bil mrzel, saj bi lahko vedel, v tej beznici, tako mrzlega piva še nikoli nisem dobil.«

Miro je spodil še zadnjega gosta, ki se je opotekel k nam štirim, nekaj jih je postopalo, prav tako kot mi, še s steklenico ali pa dvema pred oštarijo.

»Srečno novo leto, fantje…«
»Ej Mirsad!….Sretna nova…« Tisto s staro sem nalašč spustil.

Čeprav smo si kdaj pa kdaj rekli kako pikro in smo večkrat imeli občutek, da nas je pri računu malo nahecal, sploh če si mu kak večer rekel, da naj te zapiše in si mu denar prinesel drugi dan, smo ga imeli konec koncev radi. En brez drugega bi težko.

Mi ne bi imeli kje popivati, on pa ne komu streči.

»Gremo našim kao voščit pa mal popikat?« je povsem prisebno rekel Rak. Ker sem vedel, da bom do njihove bajte, v tem mrazu v tistih desetih minutah, oziroma v tem stanju dvajsetih, prišel malo k sebi, sem se strinjal.