Zdaj ni pravi čas za tvojo pesem,
med mavrico in njegovim krikom
negotovosti oddaljujočih korakov,
po ulici tlakovani z dokončnostjo.
Ne veš, kdaj se je naselil v tvoje prsi
kamen ki je zaječal, ko ti je pulil dušo
in jo razgalil v opombi tega poglavja,
v katerem so se zrušile njegove sanje.
Tavaš in vsakdan se umika solzam.
Česar nimaš, ti nihče ne more vzeti
in o brezbrižnosti ni nobenih sledi,
v nastali praznini pa je zavladal nič.
O čem bi pripovedovala tvoja pesem?
Zvenela bi, kot odmev tvoje tesnobe,
z zavestjo, da sta nazdravila na nikoli,
bi barvala stene prekrite z nesmislom.
Jože Brenčič