"2084" - V RAZVOJU ROBOTIKE IN SNOVANJU UMETNE INTELIGENCE JE MODEL FRANKENSTEINA ZE PRESEZEN!

... Po zvokih sodeč je mali Gaber med vožnjo gledal risanke, ki so prikazovale nekakšne boje med roboti. Tovrstne risanke sem že doma z Gabrom nekajkrat gledal. Roboti so bili upodobljeni popolnoma nerealistično, skorajda groteskno. Nasploh pa me je hudo jezila temačna nasilnost tovrstne animirane produkcije za otroke. Robotika je sicer v zadnjem času dosegala zares zavidljive tehnološke uspehe. Toda navkljub vsem tehničnim naporom so bili humanoidni in drugi avtonomni roboti še vedno precej predragi za široko, vsakdanjo uporabo. Na osebnem komunikatorju sem odprl časopis. Med listanjem po naslovih me je pritegnil k branju članek z naslovom, ki je bil izpisan z odebeljenimi mastnimi črkami, ali bolje rečeno, z velikimi globoko očrnjenimi tekočimi kristali:

Avtor članka je bil označen samo z inicialkami. Pričel sem brati. Bral sem hitro in površno, po diagonali, kajti moje znanje naravoslovja in matematike je bilo zares pičlo:

... torej zakaj so danasnji roboti se vedno tako neokretni in togo okorni? Zakaj so se vedno tako kognitivno omejeni in opravilno nesposobni ter neprilagodljivi, da praviloma popolnoma odpovejo v nepoznanih, neprogramiranih okoliscinah? Del odgovora na to vprasanje se skriva v dejstvu, da so danasnji roboti in racunalniki se vedno v svojem bistvu navadni mehanski stroji, v temelju nic drugacni od prvih parnih strojev. Danasnji racunalniki in roboti se vedno nimajo nobene prave volje ali motivacije poceti kar koli sami od sebe. Prav tako kot parni stroj izpred dvesto in vec let, ki ni pocel nicesar sam od sebe, tudi danasnji najmodernejsi superracunalnik ne pocne nicesar, kar mu ne bi bilo zaukazano. Tehnicno gledano je najmodernejsi superracunalnik navaden kup kovine in plastike, brez volje do cesarkoli. To dejstvo predstavlja coklo v sodobnem razvoju moderne robotike in umetne intiligence. Zato se je danasnja znanost na podrocju umetne inteligence znasla v slepi ulici. Po besedah profesorja Wang Hoja iz Kantonskega tehnoloskega instituta bi bil izjemen uspeh, če bi nam v avtonomni robot uspelo vprogramirati zeljo po srkanju energije iz okolice ali morda zeljo za iskanje rezervnih delov ali cesarkoli drugega. Ob tem bi nam moralo tudi uspeti, ustvariti v robotu obcutek bolecine, oziroma ugodja. To bi zagotovo predstavljalo nesluten preboj na podrocju umetne inteligence. Vendar pa profesor Wang ostaja skepticen: »Do robotov z obcutkom bolecine je se vedno zelo dalec, toliko kot so nam oddaljene najblizje zvezde izven nasega osoncja!« Nasprotnega mnenja pa je profesor Rizvan Khan iz Univerze v Dhaki: »Do cutecih robotov ni vec dalec! Povezati se je potrebno z biofiziki! Po vsem svetu potekajo številne raziskave za potrebe farmacevtske, kozmeticne in prehrambene industrije, z namenom razvozlanja mehanizmov, ki vodijo do obcutka lakote. In ker danes sodobna proteinska integrirana vezja, programski jeziki in druga programska oprema ze temeljijo na modelih simulacije nevronskih mrez pri sesalcih, je tovrsten preboj v robotiki in raziskovanju umetne inteligence ze na dosegu roke. Preprosteje povedano, roboti bodo cutili lakoto!« Tako ustvarjeno platformo bi potem lahko nadgradili z razlicnimi opravili temeljecimi na algoritmih matematicne logike in na stevilskih kalkulaciah. Na ta nacin bi lahko ustvarili avtonomne stroje, ki bi bili bolj prozni in bolj prilagodljivi pri svojem delovanju v spreminjajocem se okolju. Toda mnogi ne delijo navdusenja nad tovrstnim napredkom in ne odobravajo taksnih raziskav. Menijo namrec, da bi lahko tako izdelani roboti postali nepredvidljivi, težavni ali celo nevarni. »To je nesluten kopernikanski obrat na podrocju mehanike, ki ze mocno disi po umetnem pseudo zivljenju. Izkopali bomo velikansko crno luknjo, v katero bodo poniknila vsa naravna živa bitja!« svari in ogorceno protestira Pamela Henderson iz Svetovnega zdruzenja okoljevarstvenih organizacij ter poziva svetovne vlade k ustavitvi tovrstnih projektov. Še več, izrazila je tudi zahtevo po takojsnji zakonski prepovedi taksnih raziskav, tako v javnem kot tudi v zasebnem sektorju. Profesor Fernando Johnson iz Univerze v Atlanti meni, da ni razlogov za preplah: »Taka nevarnost ne obstaja. Bodo pa potrebne dodatne varovalke v obliki programiranega ali privzgojenega obcutka vesti, sramu in krivde, ki bodo omogocale nemoteno delovanje avtonomnih robotov. Poleg tega pa je vsakega robota mogoce krmiliti, in ce je potrebno, v vsakem trenutku tudi izklopiti.« Profesor Johnson nadalje meni, da se s tem dosezkom razvoj ne bo ustavil in zato predlaga: »Robotom bi morali vcepiti teznjo po medsebojni izmenjavi elementov programske opreme in pridobljenih podatkov. S tovrstno selekcio bi se odprla neslutena obzorja umetne inteligence. To bi predstavljalo podoben, vendar daleko vecji preboj v racunalnistvu, kot je bila revolucionarna pridobitev rekurzivnega ucenja!« Po njegovem mnenju se bo stopnja prilagodljivosti umetne inteligence na ta nacin dvignila z danasnjih 5 kibernetskih enot inteligence na sekundo na neverjetnih 70 kibernetskih enot inteligence na sekundo…

V tistem trenutku smo, po nekaj več kot treh urah vožnje, prvič zagledali morje. Prenehal sem brati. Zadnje kar, sem prebral, je bilo: Nekateri ze razmisljajo, da bi bilo potrebno standardni superracunalnik, katerega delovanje sluzi kot osnovna enota umetne inteligence, na Pariskem Institutu nadomestiti s sodobnejsim, saj naj bi bil zdajsnji ze zastarel in zato neprimeren… …sele, ko bo robotom in avtonomnim avtomatom uspelo namerno spreminjati svojo programsko opremo, bodo le ti zaceli resnicno zavestno razmisljati. Takrat bomo lahko dejali, da je napocila nova doba, doba umetne inteligence…
Mali Gaber je prekinil gledanje risank. Tudi mala Besy se je medtem prebudila iz spanca, ki je trajal pretežni del potovanja. Občudovali smo modro prostranstvo, ki se je odprlo pred nami. Pogled na sinjo modrino mi vsakič znova, ko jo zagledam, vzbudi vtis mogočnosti narave nad pritlikavostjo človeške vrste. Srce se mi ob pogledu na mogočno modrino, napolni z obilico dobrodušne širine, kot bi se v hipu postaralo in spokojno bilo v životu sivobradega starca. Elektromobil je medtem že zmanjšal hitrost in se vključil na eno izmed regionalnih magnetnih cest ...