Praska v času
Počasi strah in sram usiha v mêni,
sledim le intuiciji naravni;
ljudje, ki nismo lepi niti slavni,
smo lastnim zmotam često prepuščeni.
Ko vodo iščem prav na vrh sipine
puščavske, sem verjetno pogrešíla;
mordá usmerja me neznana sila,
od hrepenenja gnana, ki ne mine.
Če v vodi ne, potem v puščavski roži
blešči nemir se, krade leta stasu,
odstira zemljevid na stari koži.
Beseda pokorí vestí se glasu,
a vztraja, nad ovirami ne toži;
postaja mnogo več kot praska v času.