V četrtek zjutraj

Včasih si te predstavljam,
kako na boku ležiš ob meni
z vsemi tistimi osladnimi dogajanji.
Potem zavijem z očmi.

*

Tišina. Vdih.Izdih.
Tok misli
zmoti ritem dihanja,
besede ostanejo neizgovorjene.
Zakriješ jih z nasmehom,
potem ko si pregledal,
če so v kotih sobe
spet pajčevine.
Molčim.
Pogoltnem besede in stavke,
ki se mi kot kepa zatikajo v grlu.
Nočejo iz mene.
In se nasmehnem.
Prava tišina ne potrebuje besed.

*

Pobožaš me.
In zjutraj grem v službo.