Ljubezen je kot prekrasen nežni labod na jezeru,
ki osamljen plava na svetlikajoči srebrni gladini.
Tako daleč je vse, da lomi srce ob pogostih mislih,
ko ne more razprostreti kril in poleteti čez ocean -
ogromno razdaljo do nje, v meglice uresničljivosti.
Morje je prostrano, lahko se ljubezen moja izgubiš,
ne moreš čakati brez razprostrtih kril na neki obali,
zato razpni svoja krila in poleti na sapah svojih želja,
ne čakaj, da ta čarobni čas mine izgubljen v niču,
ko polzi med prsti v najine izgubljene priložnosti.
Skupaj jih poiščiva v obsežnih nebesnih ozvezdjih,
da ne bi samotna zašla v prostranstvu minljivosti.
Pesmi še niso izpete, zato poj, dokler ne premineš.
Ljubezen te bo spremljala v vesolje na sam rob lune,
v plimovanje neskončne modrine najlepših občutkov.
Poletel bom s tabo v najvišje sfere, najini sreči naproti,
ti dokazal, da pripadava soncu, skupaj nepremagljiva,
pojoč najine pesmi, dokler ne mine neskončnost niča.
Kljubovala bova vsem najinim dvomom občutljive vesti
in odstranila resnične in navidezne ovire uresničitvi sanj.
Jože Brenčič
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
