razglašeni odmevi klicev
tavajo brezglavo
skale jih s svojo goloto
rezbarijo na drobne trakove
ki lovijo sapo za lebdenje
in vnovične klice
zlati zvonovi drhtijo
napenjajo gladke obode
da bi priklicali spokojnost
praskajo zrak
da bi ga očistili hrepenenja
trakovi odmevov se vrtinčijo
in utripajo svetlobo v špranje
na vso moč si želijo
iz njih zvabiti mir
ki se je tja zavlekel
pred izbruhom strasti
valovi ugodja
plapolajo med skalami
preveva jih vonj po glasbi
zvonovi poskusijo znova
in šum nedokončanih misli
se poleže
dolino prepusti ubrani melodiji
in ta najmočneje zatrepeta
nad razpokami ki so najgloblje
najnežnejše zadiha
nad besedami ki so najostrejše
in najglasneje zazveni
ko izzveni
v tišino