Oblečen v suknjo dvoma vedno čakam,
da bi prepričala me, naj se je znebim,
rahljal sem korenine vsem napakam,
trdno zapete gumbe trgam, panično hitim.
Takoj pojdite proč, otožne misli mračne,
mi s kremplji praskajo obraz nasilne ptice,
v trpečo mojo dušo brusijo si kljune lačne,
vedno znova sedajo na trpkih misli žice.
Me vznemirja močna sla, sem ves prevzet,
vedno tavam sam skoz labirinte temne hoste,
mogoče je zdaj tak čas, poguben in preklet,
obremenjene misli so, zavite v megle goste.
Več ne štejem zvezd, ki sem kdaj jih snel
in dobro skrite so v mulju mojega spomina,
našel sem bisere v blatu, jih skrbno preštel
in nanizal jih med vejice dišečega jasmina.
Jože Brenčič
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
