Nič ni težko tistemu, ki hoče

Biba, ženska srednjih let, se je počutila odpisano od življenja s partnerjem. Mož Boris jo je že dolgo tega zapustil. Ostala je sama z otroci. Ker je bila sama za vse in je morala opravljati, poleg službe, še eno delo, da je lahko preživela svoje otroke in plačala vse položnice pa še krediti za hišo, v kateri je vedela, da ne bo nikoli živela, saj ji je prav ta hiša odpihnila partnerja, ki jo je prevaral z mlado sosedo v kraju, kjer sta gradila. To je ugotovila šele po dolgem času.
Nekega dne je prišlo obvestilo, da je umrla njegova teta. Imel jo je zelo rad. Zato se je odločila, sedla na avtobus in se odpeljala v kraj, kjer sta gradila. Šoferskega izpita ni imela, saj je ves denar pobrala hiša…
Mož je pogosto ostajal v hiši čez noč, ker je rekel, da je dolgo delal z delavci pa ni mogel sredi noči domov, drugo jutro pa spet delat. Ko ga je vprašala, zakaj je vsaj ne pokliče, ji je rekel, da pač ni mogel, ker je bil ves čas z delavci pa obrtniki. Včasih se ni javil po dva, tri dni. Mobitel je imel izključen, tako ga ni mogla niti ona poklicati in vprašati, kje pač je in kaj je z njim. Počasi sta se popolnoma odtujila drug drugemu.. Toda tega, kar je doživela, ko je prišla do hiše, ni pričakovala niti v sanjah. Njen svet se je sesul kot hišica iz kart…
Stopila je iz avtobusa in stekla do hiše. Bila je že skoraj gotova, le še nekaj opreme je manjkalo. Lepa hiša in draga, a oba bosta že zmogla, si je mislila.
Počasi je stopila v hišo. Slišala je neke glasove v dnevni sobi. Ta je bila njen ponos, sama jo je opremila in zasnovala kamin. Pred kaminom krasno ovčje runo, darilo prijateljev z otoka, kjer sta imela malo hiško. Mislila je, da še kaj dela, ker je slišala neke glasove, saj še ni bilo luči in nekaterih drugih malenkosti.
Odprla je vrata in vstopila. Zdelo se ji je, da ji je vsa kri stekla v noge in potem nazaj v glavo. Prebledela je in takoj nato zardela. Zadnji hip se je ujela za podboj , da ni padla, kajti začelo ji je zmanjkovati tal pod nogami.
S široko odprtimi očmi je zrla v par na ovčjem runu. Soseda Ina je sedela na moževem korenjaku in vrtela z zadnjico. Ob tem je spuščala grlene glasove, grulila in stokala, …mož je miže užival in suval navzgor držeč njene hribčke, ki so se ponosno peli kvišku. Bila sta tako zaverovana v svoje početje, da nista opazila Bibe, ki je stala in brez besed gledala.
Zdelo se ji je kot da gleda prizore iz Kama sutre. Takega ga ni poznala, saj sta bila vedno preutrujena za kaj več, kot tistih obveznih 5 ali 10 minut pred spanjem, zjutraj sta hitela v službo, na parcelo,… Zdaj je dojela zakaj zadnjih par mesecev sploh nista več niti poskušala obdržati vsaj tistih nekaj trenutkov bližine, zakaj so izgovori o utrujenosti bili tako živi…
Odgovor je bil pred njo. Zato se ni javljal po 2 ali 3 dni, ker je imel važne poslovne pogovore, baje…zato je imel mobitel vključen na tajnico…

»Biba, kaj pa počneš ti tu?« je zaslišala pretirano glasen klic, bolj krik svoje tašče Gizele.
Tašča je že živela v hiši. Vedela je kaj se dogaja in podpirala je svojega sina v njegovem prešuštvu…
Biba se je tresla po celem telesu. Ni vedela, kako je prišla iz hiše, na avtobus in domov. Ni prenesla vsega tega. Zapadla je v globoko depresijo. Začela je piti pretirane količine žganih pijač. Vsak večer je spila celo steklenico pijače, da je lahko zaspala. Njen mož je brez besed, ko je bila v službi, pobral svoje stvari in izginil iz njenega življenja. Otroci so še vedno obiskovali babico, ki jim je lagala, da je njihova mama kriva, da je ati odšel od doma. Pri tem pa pozabila, da sta otroka vedno z mamo, da dobro vesta, da mama opravlja še eno delo, da nekako pokriva gospodinjske stroške.
Biba je še kar naprej pila. Zjutraj je vedno teže vstajala in odhajala v službo. Nekega dne se je zavedla, da postaja odvisna od alkohola.
'Moj bog. Ne smem več. Imam vendar dva otroka, ki me nujno potrebujeta. Ne smem več piti. Kdo bo skrbel za njiju.'
Njun oče ni dajal ničesar. Izginil je obenem s sosedo. Tašča je trdila otrokom, da ne ve kje je, da je zbežal pred mamo, ki da ima drugega in ga je imela že preje…
Otroka sta mami povedala vse. Vedela sta, da babica laže, a nista razumela zakaj, saj sta vedela, da mama ne dela nič takega, saj nima nikoli časa. Bila sta skromna in nista zahtevala veliko, saj sta vedela, da mama nima denarja. Bila sta čudovita ta njena fanta.
Prenehala je piti. Spoznala je nekaj prijateljev, ki so jo obiskovali ponoči in ji delali kratek čas, ker ni mogla spati. Tako se je zbližala z Rikom, ki je bil zelo zaljubljen v njo, a kaj, ko je bil taka »copata« in pil je ogromne količine piva. Začelo jo je motiti, ko sta zvečer legla je puhtel iz njega vonj po pivu. Bibi je bilo grozno. Ni več mogla. Razšla sta se mirno.
Potem je spoznala Domna. Bil je mlajši od nje, a vendar sta se imela rada. Preselil se je k njej. V začetku je bilo vse v redu. Potem pa je pil vsak dan bolj. Začel je gledati tudi za drugimi ženskami. Verjela mu je, da to ni nič, da to delajo vsi moški.
Nekega dne pa je ostal pri njeni kolegici. Domov je prišel šele drugo dopoldne. Vzel je svoje stvari, ki mu jih je pripravila Biba. Priznal ji je, da je bil z njeno kolegico. Preselil se je k njej. Spet je ostala sama. V tem času je izvedela, da je umrl bivši mož. Soseda Ina ga je okužila z AIDS-om. Tudi nje ni bilo več. Kaj, če je okužil tudi njo. Hitela je na preiskave in na srečo ugotovila, da ni okužena.
Bila je prestrašena. Začela se je izogibati moškim. Postala je zagrenjena in osamljena. Potem jo je nekega dne poklical sin in ji povedal, da babica, ki je bila lastnica treh četrtin hiše, pije in to od jutra. Konjak. Kaj storiti. Lahko se ji utrga in vse, kar mora sama plačevati že leta in leta zapusti cerkvi. Bila je zelo pobožna in njena prijateljica je to že storila. Otroci bodo ostali le z njeno četrtino. Kaj naj stori?
Tašča jo je enkrat že okoli prinesla. Bivši mož, njen sin Boris naj bi tik pred smrtjo napisal oporoko in ji zapustil vse. Vedela je, da to ni možno, saj je bil tako šibak, da ni mogel več niti žlice nesti v usta. Kako naj bi potem podpisal oporoka. Tašča jo je na sodišču rotila, naj je ne toži, češ, saj bo vse od otrok, ko ona umre…popustila ji je. Saj je fanta imela res rada.
Zdaj pa ji je to udarjalo v možganih. Kaj naj stori?
Odločila se je. Preselila se bo k tašči v hišo. Vedela je, da ne bo lahko. Vsakodnevna vožnja v službo. Prestopanja z enega avtobusa na drugega. Čakanje na mrazu, vročini. Hudo bo. A za otroke je bila pripravljena na vse. Vozniškega izpita ni nikdar naredila, ker ni imela dovolj denarja. Kredite bo plačevala še dolgo, ko bo v pokoju.
Ni pa vedela, da bo tako hudo. Dokler je hodila v službo, je še nekako šlo.
Ko pa se je upokojila, se je začela njena kalvarija, njen križev pot. Bila je tako sama, osamljena. Prijatelji so bili daleč in vedno manj jih je videvala. Saj niso imeli časa za njo. Bila je predaleč za obiske.
Tašča se ji je po nekaj letih opravičila za vse hudo, kar ji je storila. Oprostila ji je, saj ni rada gojila zamere. Skrbela je za njo v času njene bolezni in bila ob njej v času njene zadnje ure.
Po taščini smrti je bila še bolj sama, postala je stara, s preveč kilogrami. Zdelo se ji je, da je pač odpisana za življenjske radosti.
Potem je spoznala njega, Grega. Pisal ji je pesmi in jo osvajal. Ni mu verjela. Potem pa je počasi popustila. Bilo je samo nekaj čudnega, dneve dolgo se ni prikazal in potem je imel tisoč izgovorov. Vse bolj jo je spominjal na njenega umrlega moža. Potem je ugotovila, da je poročen. Ni bila edina , ki jo je osvajal. Bilo jih je še več. Razšla se je z njim. Zdelo se ji je, da se podira svet.
V tem času je spoznala Cveta. Bil je prijatelj, prijazen in kot balzam za njene rane. Počasi je pozabljala na Grega in Cveto ji je postajal vse bolj drag. Vedel je vse o njej. Vedel za njena čakanja brez obvestil, brez besed opravičila. Zbližala sta se. Potem je nekega dne ugotovila, da ima veliko prijateljic. Zagotavljal ji je, da to ni nič, da so le prijateljice. Verjela mu je. Potem pa je prvič brez besed izginil. Bibo je bilo strah, kaj je z njim.
'Saj vendar ve, kako me prizadene tišina, sigurno je kaj narobe z njim,' je premišljevala Biba. Res je bil bolan. Ko se je javil, je bila vsa srečna. Bila sta si vedno bliže. Zmenjena sta bila, da pride čez nekaj dni po njo in gresta v zdravilišče za dan ali dva. Prosil jo je, da naj rezervira sobo, ker se pač bolje znajde kot on v teh stvareh. Ni problema. Bila je srečna, po dolgih letih samote, bo spet okusila vso sladkost moškega, ki se bo z njo združil v eno. Sanjala je o teh trenutkih.
Potem pa, dva dni, preden naj bi se dobila, je Cveto izginil. Prej sta se vsak dan pogovarjala in si zaupala svoje misli. Klicala ga je, na mobitelu se je oglašala le tajnica. Zakaj se ne javi. V dveh dneh, je skoraj zbolela od muke. Ni vedela, kaj naj si misli. Odjavila je sobo v zdravilišču, saj bi drugače morala plačati del stroškov.
Potem je šla k njemu, prvič v življenju. Ni ga bilo doma. V gostilni so ji povedali, da je šel s skupino podjetnikov v gorco nekega Mika. Ni bilo daleč, zato je, čeprav že v temi, odšla do te gorce. Pogledala je skozi okno. V trenutku se je vrnil ves njen obup, vse trpljenje preteklih let, vsa čakanja, izključeni mobiteli, varanje,…
Cveto je ležal na kmečki peči in ob njem mlada podjetnica. Ljubila sta se, poljubljala. On ji je poljubil vsak košček kože, vse do njenega bistva. In ona , mladenka, je ljubkovala njega, vsepovsod, poljubljala in lizala, sesala njegovega korenjaka. Tudi drugi v sobi so počeli podoben razvrat. Sporočila mu je po E-mail-u, da je odjavila sobo v zdravilišču, ker ne ve kaj je z njim, ona pa nima dovolj sredstev, da bo plačevala stroške, ki jih ni naredila. Tretji dan opoldne se je javil in rekel, da je bil s podjetniki, pri katerih bo dobil novo službo. Ni se mogel javiti. Kot otrok, ki ne pozna razlike med resnico in lažjo.
Tedaj se ji je utrgalo. Povedala mu je vse, kar mu je šlo in prekinila zvezo.
Nikoli več ne bo nasedla. Spoznala je, da pregovor:
drži. Vsi ti njeni bivši, bi lahko poklicali, to so minute, ki bi jih porabili za klic. A bila jim je zadnja briga. Nikoli več, je sklenila…

Lučka