Na tujem nebu zvezda sveti,
njen sij me je prevzel, očaral,
nikoli me občutek ni prevaral,
jesenske misli polniš mi poleti.
Poletje sem našel v tvojih laseh,
cvet živobarvni metulji krasijo,
strasti se nekje globoko zbudijo,
zasvetlikajo iskrice v tvojih očeh.
Morda je iluzorno to, kar čutim,
porodi se dvom, ki vse zapleta
in skrita žalost v srečo je odeta,
da je vse zaman, pogosto slutim.
Tok misli v pričakovanju zime,
vijuga skozi goste veje dreves,
poti iluzij vodijo tja do nebes,
tlakovanih v pesmih moje rime.
Prebijam se skozi temne hoste,
včasih zvezdico zastrejo veje,
po poti hrepenenja grem hitreje,
ovire ostre so in krošnje goste.
Jože Brenčič
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
