Nesem te domov, ljuba moja! Bi odletela, če bi krila imela?
Ne vem, ali je kaj prepovedanega v najinem svetu (razen bolečine). Vzela si del mene, a dobila si del čudovite sebe. Na pragu domačega, utrujenega življenja te moram skriti, potopiti v gluhi del sebe. Nekoč boš morda zadnji vdih dala zame, morda boš odšla z noro mislijo, morda pa boš ljubila drugega boga, morda boš za vedno ugasnila svoj nasmeh moji gorečnosti, morda bo svet pobrala lakota, kuga, še vojna povrh, vem le, da boš ohranila svoj nasmeh. Smeh srca, ki ga poznava oba. Smeh, ki je tako moj, kot je tebi položen v genetska kolena. Najdražja moja, ti bo dovolj, da te ljubim za večnost? Nosim te v svojih mislih, prikrita si v moji koži, vdelana v kosti. Nosim, a reči ne smem. Na strani poražencev ne igram, a koga boš izmezila iz mojega janga, veš le ti.
Kot dete si še, kot ženska - ko spiš ob meni, kot divjakinja, ko apdajo modre zvezde nate in kot mati, ko se poljubljaš z mačkami. Čas, ki zvesto služi nama, a vedno morava oditi- vsak sebi- k najinemu.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
