Večkrat na dan se uzrem proti nebu. Obožujem igro oblakov, in igra oblakov pred nevihto me navdaja z neko drugačno močjo, čeravno moji glavi ne prija kaj dosti… zvečer se oziram za zvezdami ali pa preprosto zopet zrem v tisto temo niča nad seboj.
Ampak nikoli se ne vprašam, je še kdo tam zgoraj, me gleda, mi maha, me snema? Naj zagrnem zavese in spustim rolete? Lahko diham? Se vozi s poršejem, airbusom ali le maha s svetlobnimi krili? Ima 3 oči, 2 glavi, roke do kolen ..(Phelps?)..je bitje, ki mi je podobno ( no go) .
.?
Nekajkrat sem imela priložnost obiskat Hubblove centre, nekakšen vesoljski Gardaland. Vznemirjenost pred neznanim, bi lahko rekla, ob primerni glasbi in glasu padeš v svet breztežnosti, trdno prilepljen na stol.
Tam zgoraj se rojevajo zvezde. Tam zgoraj je energija. Tam zgoraj je nekaj, kar pač je in mali človek s približkom do enega ali drugega planeta ne bo vedel nič več. Nič manj.
Pač. Smisla v odkrivanju vesolja, razen v turistične namene, ni. Kot ni smisla v dokazovanju človeške pameti. Že od nastanka človeštva ljudje skušajo razvozlati neznanke o velikosti in širini vesolja, o obstoju, marsovcih in, oprostite, bogu. Pa kljub vsem (ne) dokazom nikoli ne bomo vedeli. Lahko slepo verjamemo, lahko si v glavi ustvarimo povsem svojo teorijo in se ji klanjamo in predvsem povzdigujemo svoj ego, da nekaj vemo, česar drugi ne in naši pameti je zadovoljeno.
Pa smo le majhne mravlje na mravljišču minljivosti na stopnji evolucije, ki želi
opravičiti vsa zla preteklosti in kriviti nekoga za naš propad.
Nekoč so bili dinozavri, danes je človek. Kaj in kdo bo, sploh pa kdaj, tega ne more vedeti nihče.
Zato…grem minevat na moj način.
Imejte lep dan..
P.s. navdih: vprašanje o smislu odkrivanja vesolja.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
