Danes ni več tako enostavno blogat, kot se je to počelo nekoč, še par let nazaj. Ne samo blogat, že status na socialnem omrežju lahko ogrozi tvojo eksistenco, materialno in moralno, da ne govorim o tem, da s kakršnimkoli zapisom hodiš po robu. Po ostrem robu. Zelo ostrem.
Nedavno nazaj sem bila zaprisežena blogarka. En blog na dan prežene vsako travmo stran, bi lahko rekla za svoje pisarjenje. Sčasoma so se nabirali bralci in komentatorji, anonimnost jih je delala prikupne in razumevajoče , komentarji bolj kot ne všečni in sprejemljivi.
A časi se spremenijo. Čez noč. Ko pišeš, včasih zares ne razmišljaš in se prepustiš mislim direktno preko prstov na tipkovnico in ekran, komajda prebereš zaradi morebitnih napak in to je to. Konec dober, čas za piko.Pošlji. Potem pa čakaš na prvi komentar.
Vse dokler zavese ne padejo. Pojavi se drugo socialno omrežje, dodaš prijatelje, aha, to si ti , se poznava od tam, nisem vedel-a, d asi t to ..Kaj pa zdaj?..pa bohnedaj, da je to kakšen sosed, al pa celo žlahtnik.
Maske padejo, misli so iste. A nekako ne pašejo več v kontekst..Potem začno vreti na dan osebne, hm, morda zamere, ljudje se počutijo odkrite, pojavijo se sporočila, veš, saj vem, da nisi vedela, a jaz nimam otrok, veš…in sem pobegnila od svoje družina..in sem fejst bolan,..in sem ravno razbil avto, ostala sva brez službe, že 3 leta sem vegi, ja jaz sem duhovnik, si šokirana?..in res sem prevarala moža, veš, ne sam enkrat, pa dobro…Wow…ja..
Zgodbe smo ljudje.
Potem pisanje zamre… Kaj, hudiča, naj pišem?? Tok misli ne leti več, kot bi moral, pravzaprav se misli preganjajo in lovijo. Kaj zdaj? Če pišem o otrocih, užalim tiste, ki jih nimajo, če pišem o srečno poročenih, so prevarani užaljeni ,če pišem o suhicah, so zakompleksane obilnejše, če zagovarjam meso, užalim vegetarijance, da o politiki, veri in spolni usmerjenosti ne zgubljam besed. Zgodi se odprijateljitev. Ali najhujše- blokada.
Še pisanje o vremenu in dopustu je precej delikatno, vedno se najdejo jamrači, ki ne prenesejo dežja ali ne morejo na dopust. Pa smo tam. Aja, kaj pa o sexu? Zanalašč ne bom. Oz. nisem nikol. Oz. res ne morem pisati o tem, oz. ne znam obesedit to početje, da ne bi izpadel navaden f…..f…..ma ne morem napisati ni te besede. Pa daj, saj ne boli ! Ja, pa kaj pa je to, napisat en f…pa k…pa p….Ne gre. In nočem, čeprav sme mela nekaj dobrih poizkusov.
Pa tega je že tako ali tako preveč.
Ženska, a ne bi raje plela plevel al pa likala zavese,a?..
Veste kaj, če bom hotela, bom pisala, tudi o sreči z otroci,pa o konjih, manj o pozitivnem razmišljanju in duhovni hrani, pa ne morem pomagat, če se to prepleta s tvojo al pa njegovo zgodbo, ki sem jo slučajno ujela med vrsticami , seštela 2 in 2 in odkrila nehote trikotnik, usodnejši od bermudskega.
Res, ni enostavno, pa toliko tega hoče biti napisano… Pa tako lepo je bilo, dokler tega ljudje niso jemali dobesedno in osebno..
Odvisnost od besed je huda reč. Eni pojejo in kdor poje, menda slabo ne misli. Eni pa iz spoštovanja do drugih, raje pišemo...
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 