V trnjavih solzah Spoznanja poginja Izrodek, zver in rezka bolečina.
Ko si drvel proti dnu odvisnosti, sem tonila v strahovih Malega Dekletca.
Ob jezeru žvepla sem umivala rane in skrivala smrad poginulih upov v meni. Izgubila sem nekje na poti Sebe. Izgubila Žensko. Ženstveno in postavno. Dolgolaso, negovano. Ljubljeno, ljubečo. Očuvano in scrkljano. Polno in nežno.
Jokala sem. Še vedno jočem.
V nizih umiranja na obroke, sem ti puščala svoje ožilje, da si vanj spustil steklene drobce pekla. V usta sem ti polagala zadnje grižljaje vere, da bi najin obstoj preživotarila oba. Požrl si vse. Z umazanimi kremplji si zasajal večno stare laži in odtekli čas je vztrajno podajal strohnjeno roko v znak upanja.
Nemočna, skrušena, na robu neobstoja, rojevam zver, pošast, Izrodek krutega bolehanja. Sestradana čakam na kapljo moči morja... Na kapljo slane vode..., da razžre dokončno vse sledove in odplakne neko smrt nekega bitja, ki pravkar odhaja.
Prazno telo. Na uslugo novemu bitju. Kdo bo to?
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
