Hodiva po mokrih ulicah med kapljami dežja,
v lesketajočem upanju medlih žarkov sonca,
med pogostimi lužami zadrževanih strasti,
od streh pa kapljajo svetleči biseri ljubezni.
Mogočna je ta slika v popolnem koloritu,
strma pročelja stavb rišejo sence odnosa,
na koncu ulice pa valovi morje najinih sanj.
Val sem, ki poljublja sledove tvojih stopinj.
Zdi se mi, da se je zaiskrilo v tvojih očeh
in da so nasmejane ulice oživele v vrvežu,
jaz pa hodim brezbrižno visoko vzravnan,
ko se pretvarjam, da mi je vse samoumevno.
Strme strehe so v zavesti mojih slutenj,
skozi gosto rastje se vzpenjajo skalne steze,
prisluhnem opozorilu ostrega krika ptic,
a se vseeno nadejam najinega srečanja.
Zavem se podivjanih stolpnic okoli mene,
ki preganjajo mojo misel odeto v srečo,
zato se donkihotsko zoperstavljam zidovom,
ki se zlovešče postavljajo po robu moji želji.
Stojim pred visokim zidom z grozečim grafitom.
Jože Brenčič
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
