Hiralnica

Moje togo telo že mesece negibno boleha – priklenila me je na posteljo. Premiki so neznatni, na gležnjih in zapestjih čutim okove, čeprav jih ne morem videti. Daleč so od oči. Ali pa sem nemara oslepel?

Med rjuhami sva si delila enaindevetdeset dni in prav toliko noči. Potem me je nekaj predramilo.

Sama se je po dolgem času spravila pokonci pred petimi dnevi, utrujenost njenega telesa se je popolnoma razblinila, vzemirjenost duha pa se potuhnjeno krepi. V prostoru vlada neznosna vročina, a njene dlani ostajajo kljubovalno hladne.

Moje veke je ošvrknila perut neme ptice. Iz nje grla sem želela izvabiti zven znane elegije. Ni me zmogla uslišati – izjokala je plitko morje žalosti. Skoraj bi se bila v njem utopila in sol je žgala bolečino v moje rane. A naposled mi je pomagala zaceliti preležanine. Zdaj smem peti namesto nje.

Rahlo me oplazi po razgretem čelu. Nato na hitro odmakne roko, kakor da bi se oparila. Zdi se, da me bo smrt obiskala naglo. Tega se zaveda, boji se, da bi povabila s seboj tudi njo. Želim si, da bi tja odšla skupaj. Kamorkoli.

Moja pesem ni dovolj glasna, da bi ga zmogla spraviti na noge. Vendar vem, da ga ne pušča hladnega. Vzemirjen je, kadar zajamem dih, slišim njegovo tiho ječanje. Ptica počiva na moji rami. Ne joče več.