Podaj mi roko

Podaj mi roko


Podaj mi roko,
je prosilo Sonce staro Luno,
podaj mi roko,
je prosilo Sonce mlado Luno,
a prosilo je zaman.


Ne morem Sonce,
ne morem roke ti podati,
preveč boli dotik tvoj vroč,
prežge mi dušo in srce,
nikdar več ne bo me.


Če pa ljubim te močno,
srce je moje vroče,
tvojo bi lepoto hladno použilo,
segrelo bi te,
te oživilo.


Ožgalo bi me,
ne oživilo,
nikdar več uzrla ne bi te,
ko ti bi mojih
se sokov napilo.


Že mnogo si jih ti požgalo,
si vzelo jim dušo in srce,
zdaj mrejo v tišini
kot kometi zli
letijo dni, noči.


Jaz imam mojo Zemljo,
modro dušo spremljevalko,
ki mi roko toplo brž poda,
ko se zave,
mojih vseh noči brez sna.


Jaz pa mrem zdaj samo,
nikogar ni, ki prišel bi,
ki dal bi mi roko,
zakaj sem samo zlo,
za vedno bi utonilo v vesolju.


Tako zdaj sonce kroži,
po vesolju večnem blodi,
išče si družico,
zdaj prosi že
vsako zvezdico.


A zvezde se vrtijo v krog,
vse daleč proč od njega,
ki žene ga pohlep,
za vedno več
in več slasti okrog.


Lučka