Odstiram koprene

Odstiram koprene


Za prvo, otožno tvoje lice,
vabi k sebi ptice,
vse nebeške glasnice,
ki v tvojih pesmih pojejo,
milo šepetajo.


Za drugo, poet,
ki poje spet in spet,
stihe kuje za moje uho,
ubira strune nebeške,
solzice mi pojo.


Za tretjo, čudna zamera,
verzi grdi, gnili zarana,
mi ustavljajo srce,
v dušo puščico pošljejo,
ki skoraj ubijejo.


Za četrto, milo lice spet,
verzov splet,
a želje mesene samo,
golo tvoje telo
in njeno razkrečeno.


Za peto, resnica,
plane na dan,
druga je muza zate
iz dneva v dan
in tako dan na dan.


Skoraj vse so že odstrte,
koprene, ki so ranile,
nobene ni več,
duša moja
je odšla preč.


Nimam več moči
boriti se za te,
sprejela odpoved v sebe,
srce potisnila v črne teme
odšla od tebe.


Lučka