Ne spomnim se koliko knjig sem prebral...
Ne pomnim koliko znanja užil...
Statistika, v času zamrznjene besede posameznika, "dokazane" teorije...
In kdo sem jaz, ki naj bi se napajal iz knjig, znanja iz stoletij?
Uboga para, ki skozi otroške oči išče samega sebe in svoj namen.
Kaj mi pomaga vse znanje tega sveta, ko pa moram hoditi s svojimi nogami.
Kaj mi pomagajo izkušnje stoletnikov zapisane v neprecenljivih debelih bukvah, ko pa me mora ogenj opeči, da se ga v bodoče ne dotikam?
Zakaj pišem pesmi svojih izkušenj, jih s peresom zapečem v čas?
Komu so namenjene, ko pa vsak od nas s svojimi nogami koraka skozi svoj čas ...