Simbioza

Ne morem si predstavljati lepšega in bolj plodnega sožitja, kot bi ga lahko imela voajer in ekshibicionist.
Prvi bi brez bojazni opazoval onega med slačenjem, umivanjem, onaniranjem, ta pa bi brez težav lahko vse to počel pred njim.
Pravim lahko, ker bi tako enemu kot drugemu njun fetiš najbrž prenehal biti to, če bi svoje razkazovanje ali pa opazovanje počela z odobravanjem.
Bržkone je čar ravno v tem- opazovati nekoga, ki ne želi biti viden in kazati se nekomu, ki te ne želi videti.
Ni tistega pravega žmohta, če to počneš brez strahu, da boš zasačen, kot ni vzburjenja v tem, ko veš, da tisti pred katerim si začneš drgniti tiča, ne bo od osuplosti pričel kričati.
Če se vživim… in z nekaj domišljije skušam pogledati skozi oči voajerja.
Prideš domov, privlečeš na dan- ne, ne kar takoj otepača, temveč daljnogled ali pak celo teleskop, ga namestiš na okno in si izbrano žrtev, katere rutino že poznaš, veš kdaj prihaja domov, kdaj vstaja,kdaj leže k počitku,kdaj se umiva, torej poznaš trenutke, v katerih jo bodeš ugledal golo, pričneš opazovati…
Da pa si to brhko deklino, nad katero se dan na dan sliniš sploh najdeš, je treba prešpegat kar nekaj oken. Da pa to možnost sploh imaš je treba domovati nekje, kjer se ti skozi okno ponuja kar precejšnje obzorje.
Stolpnica, nekje pri vrhu. Voajerstvo je torej premišljeno, kalkulirano, načrtovano delovanje.
Težko je biti voajer, če imaš skozi svoje okno razgled ali vpogled skozi eno samo okno.
Biti voajer se mi zdi, kjub možnosti biti ujet, vseeno rahlo strahopetno.
Ekshibicionist- ta pa je skoraj kamikaza!
V plašču ali pa kar tako stopiti pred nekoga ter se mu pokazati v vsej svoji razkošnosti je kar pogumno dejanje. Navsezadnje tvegaš, da jih boš dobil po betici ali pa celo končal v zaporu. Tam svojega premoženja najbrž ne bo kazal...
Spomnim se kolegice in njene zgodbe z vlaka.
Nasproti nje je prisedel možak z aktovko, jo odložil poleg sebe, s tem zakril pogled sopotnikom, mirno izvlekel tiča in ga začel premetavati po roki. Ker ta ni zagnala vika in krika, ga je kratko malo pospravil, vstal in odšel.
Ubogi deklič, je šele takrat normalno zadihal. Prej pa ni zakričala zaradi šoka.
»Tako normalen, spodoben je deloval«, je pripovedovala, » še pozdravil je in vprašal, če sme prisesti.«