Točka nič

Saj veste tisto, ko ti tolče po glavi, razbija, pa noče ven? Ko si tako prazen , a hkrati poln energije, motivacije, zagona, odvečnih modrosti, sreče, in vsega kar pač sodi zraven , in ko se spomniš, kako si v nekem obdobju na noro ustvarjal , in si zaželiš, da se to obdobje ponovi, podvoji, potroji, ja, toliko je tega…pa nič. Nula. Popolnoma nič. Vsak poizkus se ustavi na nekaj klišejskih zapisih in to je to.

Pa kaj se grem? Kaj mi je treba tega? Nimam kaj delat? Kriza srednjih let ali..umni potop al pa le..bo že. Čiči pa čaki, so rekli včasih.

In ravno tukaj, kjer sedim s svojim zapisovalnim organom na kolenih, se počutim kot v točki nič. Okoli mene se dogaja, jaz pa pribita na fotelj v točki nič čakam na vstajenje…Točno! Nekoč je v taki točko nastala moja pesem Brezmiselna. ..
Torej bom počakala , da me znova ulovi.

Do takrat bom ustvarjala vsakodnevni ritual z obveznim predpasnikom in kuhalnico v roki..Vmes mislila na rime in stihe, ni vrag, da mi ne rata vsaj dobro kosilo.Aja, pa še služba…takole, mimogrede..kdo bi se obremenjeval z njo..
In potem, ko se trudna uležem k počitku, pa pridejo….tiste misli, ki bi želele biti zapisane, pa se mi ne da prižgati niti luči, kaj šele vzeti pisalo v roko pa list papirja..ampak ga imam, veste…svinčnik (ker leže s kulijem pač ne gre) pa en zveščič, ki nima ne začetka ne konca in je skorajda neberljiv, na nočni omari poleg moje glave in neusmiljeno se v podzavesti trudim transformirati besede iz možganov na šašir, ne da bi trenila z očmi, ker včasih, ko le vdihnem, se misli razkrope in razbijejo na tisoče koščkov…pa ne gre..

Ampak danes je Venerin dan..Zjutraj se je menda pojavila kot črna pika na soncu in nas opazovala. Nisem je pogledala, čeprav sem za trenutek z levim očesom poškilila proti soncu..Pa me je zaslepilo..dovolj, da me je Venera videla.

In imela bom lep dan..Želim ga tudi vam..

Jebela cesta Matejč. Čeprav težko rečem, da imam zategnjeno ročno zavoro bom vseeno dejal, da se mi včasih zdi, da imam v prvi ali drugi, nakar mi kar preskoči v četrto.
a kaj ko mi prsti ne šibajo tako hitro kot mi švigajo misli.
Je pa res, da včasih ne morem spati, ker imam polno betico in ko mi kako misel le uspe toliko ujeti, da ji zadrgnem zanko okol kakega kraka, takrat vstanem tudi ob štirih zjutraj in začmnem tipkat.
Tisto z zveščičem se mi nekako ne obnese.
Zapišem kobajagi neko izhodiščno točko.
Torej
izhodiščna točka

dodam nekaj tehle
-
-
-
in par besed za njimi, drugi den pa ne znam povezati.


Žal ali pa k sreči meni ni treba vstati za v službo. Pa BI ...