ležati pod jablano
sadeži rumenijo
(zlate parmene so zgodnje)
sonce škili skozi listje
razkriva grmičke bele omele
čas se izteka
morda zadnje leto rodi
iščem luno med oblaki
iz dolgčasa
meže si predstavljati
drevo umira
bela omela se bohoti
sive veje štrlijo
srebrno sive
suhe veje
veter jih lomi
deblo votlí
suši se od znotraj
lebdeti v zraku kot jabolko
prileti mi na zgornjo ustnico
planem pokonci
pljunem kri
razumel sem
naj se ne vtikam v tuje posle