Srečala sva se enkrat jeseni,
ko na poljih vse zori
in že dnevi so megleni,
slana včasih pozno cvetje pomori.
Tvojega nasmeha se spominjam,
v sonca polnem dnevu je žarel,
na dneve pozne sebe opominjam,
trenutek lep, da ne bi izparel.
Si rekla mi, naj sanjam,
da v tem nobenega ni greha,
vsepovsod v mislih tavam,
mi sanje ne izvabijo nasmeha.
Drobno si na lističu pisala,
da me imaš neskončno rada,
ni večnega si sebi dokazala,
za ljubezen resno, si premlada.
Jože Nrenčič