Epitaf za lastovko

Epitaf za lastovko

z lepo poravnanimi robovi
sedijo čeri na zatožni klopi
oči hočejo ven
bolščijo
ne morejo premostiti luknje
ne zasužnjiti zadnje misli
ne morejo se razbliniti

od njih ni priznanja
ni pesmi
le v meglo zavit molk
ki se obeša
na električne drogove
na mlačne sanje
na mehurje v grlu

iz vijug v glavi so naredili volno
zdaj pletejo čisto novo vesolje
a črna luknja v ozadju
se privoščljivo hahlja
ona ve
pogoltnilo nas bo
zaporniško tihožitje