Brez naslova

Hočem zapisat besede,
ki se vrte v vrtincu dežja in sonca
med kosovim petjem in
konjskim hrzanjem,
pa je vse tisto navadno počutje
komu mar.
Nočejo biti zapisane.
Nočejo iz mene.
Nočejo označiti nekega
popolno brezveznega dne,
ki je vse prej kot to..
Potem se zataknem v dežni simfoniji
uglašeni brez dirigenta
v nizu zvočnih efektov nekje iz daljave.
V soju zlato obarvanih oblakov
bežečega sonca iz moje ljubljene dežele
poplesava zblojena miš.
Pa sem le na suhem,
daleč od tresočih tal in padanja zidov.
Mir.
Tišina.
Ostane le zadovoljno smrčanje
prijetno utrujenega psa.