PLUTON (HTONSKA ELEGIJA)

Nočna mora, Asmodej je in ni. Odprem oči. Razblinijo se zvezde. Zrem v oljno belino stropa nad seboj. Pozaba, ali pa morda niti ne. Ne vem. Ali sem se dokončno prebudil? Tudi ne vem. Težina vek mi lega na očesna zrkla, a nemirni pogled zre v kot med stropom in dvema belima stenama. Mora zreti. Vedeti hočem, da sem in da sem tukaj in zdaj. Lenobno pretegnem otrple okončine. Življenje in bivanje morda ni smiselno, lahko pa je prijetno. Sedem na rob postelje. Stopala položim na hladen, a na otip prijetno domač parket. S tal me pozdravlja bujna mična plavolaska z naslovnice slovenske izdaje Playboya, z zapeljivim izrazom na licu, rdeče našminkanimi ustnicami in razprtimi goleni, ujeta ravno v trenutku, ko si popravlja črno krilo prek kolen. Strmim skozi okno v krošnjo drevesa, v mlado zeleno divje olistano vejevje. Zopet sem ponočeval pred televizorjem in prespal zgodnje majsko jutro. Ponoči se je nad mestom zlil obilen naliv. Lahko bi bil vstal ob jutranjem svitu in tekel ali pa se samo sprehajal med jutranjimi meglicami pod sivim nebom. Lahko bi šel med cvetne gredice v Tivoli in vonjal dehtenje zelenih trav ali še naprej na Rožnik med vonjave gozdnih smol in vlažne prsti, ko je omamni duh po razelektrenju še vedno v zraku. Vroča kri bi divje zaokrožila po žilah mojega života. Toda nočem si lagati. Za kaj takega sem bil že davno izgubil voljo. Oddrsam v kuhinjo. Pristavim vodo za kavo in v toaster naložim rezini že narezanega kruha iz plastične vrečke. Vključim radio: »… po zadnjih poročilih je v poplavah na vzhodu Kitajske umrlo več kot tisoč ljudi, nekaj deset tisoč pa jih je ostalo brez strehe nad glavo… Madrid… « Z nožem nanašam maslo na opečen kruh. Rezilo ob tem prijetno škrta po raskavi krušljivi rezini. Maslo se topi in se vtira v notranjost kruha. Opojni vonj kave me razbistri in njena grenka vsebina me v trenutku okrepča. Počasi zajtrkujem. Zajtrk je moj najljubši del dneva, kadar mi iti treba na delo. V kopalnici stopim pred ogledalo. Mar res moram vsak dan gledati to trpko nadaljevanko propadanja pri polni zavesti? Umijem si zobe in si zatem natrem lice z brivsko peno z vonjem po mentolu, ki me prijetno zbada in osvežujoče hladi. Z odločnimi in hkrati pazljivimi gibi vlečem britvico prek lic in si odstranjujem peno. Z mrzlo vodo si zmijem ostanke pene in z mehko brisačo obrišem obraz. Na koncu uporabim mazav balzam po britju, ki ne peče preveč in ga vtrem v kožo na obrazu. Iz omare vzamem obleko, belo srajco in črno kravato. Preverim listnico. Slike otrok, očetovstvo, nova razsežnost ljubezni. Preštejem bankovce iz denarnice. Šelestijo pod prsti. Otipam njihovo hrapavo, mastno, umazano, vendar tako prijetno površino in jih vrnem v listnico. Zaklenem stanovanje in planem po stopnicah navzdol. Asfalt pred blokom je še vedno moker, tako da se mi podplati skorajda lepijo ob tla. Izogibam se lužam. Gost, vlažen, eterni zrak mi polni pljuča. Pod drevesi na parkirišču poiščem svoj avto. Črno limuzino sem pred leti kupil od nekega poslovneža. Dobro mi služi. Pravzaprav sem čisto po moško navezan nanj, čeprav je za mnoge le mehanski kup pločevine, usnja in plastike.

Zapeljem se nekaj ulic naprej v avtomatsko avtopralnico. Tipala nad avtomobil usmerjajo robotsko vodene šobe in ogromne valjaste mačke. Na prikazovalniku nad pralno komoro se z rdečimi svetlečimi pikami izpisujejo kratka sporočila, besede: »SPIRANJE; VROČE ŠAMPONIRANJE; SPIRANJE; SUŠENJE; VROČE VOSKANJE.« Zavijem proti obvoznici. Še prej pa se ob poti ustavim v cvetličarni. Parkiram skorajda pred vrati cvetličarne. Odprem vrata. V nosnice mi plane mešanica vonja po cvetju, po nekakšnem lepilu in vlagi, ki je domala enak v vseh cvetličarnah, in se mi zaje do kosti. Sprehodim se med polnimi vedri rezanih cvetic in med lončnicami.
»Gospod, želite kaj posebnega?« za seboj zaslišim glas prodajalke v zeleni halji, ki je skorajda neslišno pristopila do mene.
Izberem tri bele in tri temnordeče, črnikaste, bujno razcvetene vrtnice. Prodajalka jih na pultu zavija v bel papir.
»Dajte mi črnega!« jo prekinem.
Molče prikima. Iz role za seboj odreže polo črnega svilenega papirja in vanj zavije šopek izbranih vrtnic ter ga poveže s črnim, v mrežo tkanim trakom. Odštejem dvajsetaka. Vrne mi nekaj kovanih novcev drobiža.
Drvim po obvoznici. Šele takrat se zavem, da imam prižgan radio:
»… poleg nekaterih monetarnih in fiskalinih prijemov so za izhod iz ekonomske krize in ponoven zagon gospodarske rasti potrebne nove ideje, s katerimi se bo povečala dodana vrednost in se bodo odprla nova delovna mesta.« Zamenjam kanal na radiu:
»… slastni francoski rogljiči, čokoladne, kremne in sadne torte ter drugo pecivo in slaščice. V pekarni in slaščičarni Le Chatelier… Le Chatelier… « Listam dalje po radijskih programih:
»Umrla je Rozalija Mesesnel, po domače Žolnirjeva teta iz Zavrha pod Šmarno goró. Pogreb bo… «
»Ko boš prišel, vedno prinesi mi rože… rože… « in dalje:
»… praying, to justify… to justify my love… «
»Cin, Cin… In Jezus reče: »Zakaj povem vam, da ga ne bom več jedel, dokler se ne dopolni v božjem kraljestvu.« In vzel je kelih, se zahvalil: »Vzemite to in si razdelite med seboj. Zakaj, povem vam, da ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride božje kraljestvo… « Pomikam se še naprej po radijskih kanalih…
»… nudimo vam vse vrste kamnoseških storitev, kamnoseštvo Peklenk. Obiščite nas… «… dokler iz zvočnikov silovito ne zazveni zvonki Brünhildin sopran. Odmaknem prst z gumba za iskanje radijskih postaj. Poslušam. Ja, Wagner se je zavedal svojega mesijanskega navdiha, in ko tole poslušam, si kar predstavljam Siegfrida na parah in podiranje Valhale. Zares skrivnostna so pota Gospodova. Zaigra moj mobilni telefon. Kliče me Boris. Prosi me, da mu pomagam urediti neke dokumente. Odgovorim mu, da bom videl, kaj se da storiti. Vozim po levem pasu ob valoviti ogradi avtoceste. Prehitevam počasnejše avtomobile in jih puščam za seboj. Motor tiho bobneče brni. Razmišljam. Pravzaprav ne. Nič ne mislim. Tudi poslušam ne. Samodejno vozim po občutku. Ustavim na bencinski črpalki. Vzamem polivinilno rokavico in si jo nadenem ter natočim gorivo. Plačam in drvim dalje. Z avtoceste zavijem na lokalno dvopasovno cesto. Vozim med travniki, gosto posejanimi s cvetočim regratom. Bolečina. Spominjam se, kako sva skrivoma pohajala po naravi. Okušala sva in z zanimanjem spoznavala njena čudesa. Pritisnem na plin. Skušam se osredotočiti na vožnjo. Vozim mnogo prehitro po zaviti ovinkasti cesti. Prehitevam traktorje in kolesarje. Ob vhodu v naselje zmanjšam hitrost. Parkiram pred blagovnico. Stopim do bližnjega bifeja. Na stebru pred bifejem je nalepljena osmrtnica z debelim mastno črnim robom. Blanka Černe. Od nje se bomo poslovili… do pogreba leži v mrliški vežici… Žalujoči… Zagledam se v natisnjeni črni križec nad besedilom, ki je upodobljen skupaj s prav tako črnim drevesnim listom. S prstom se dotaknem njenega imena, a ne iz ljubezni, niti iz hotenja po dotiku, temveč želim preveriti, če je napis resničen, ali pa so vse skupaj samo hude sanje, odkar sem prejel elektronsko sporočilo o njeni nesreči. Vstopim v bife. Prestavim se nazaj skozi čas. Notranjost zanikrnega majhnega bifeja je obskurna, še vedno soc-realistična, kar je dandanes prava redkost. Notri sta samo zajetna točajka in izsušeni pijanček s ponošenim, oguljenim lovskim klobukom na glavi. Počasi sreba svoje pivo. Pred njim stoji na točilnem pultu poleg pivovske steklenice tudi šilce žganja. Naročim kavo brez smetane in merico viskija.
»Pijemo od veselja ali od žalosti,« me pobara.
»V glavnem od žalosti,« mu odvrnem.
Razumevajoče prikima in se topo zazre v vitrine za šankom, naložene s steklenicami, ki vsebujejo različne alkoholne pijače. Zvrnem svoje šilce. Prijetna toplina se iz želodca razširi po vsem telesu. Na hitro popijem še kavo, ki mi poživi krvni obtok. Odpravim se proti pokopališču, proti mrliški vežici. Pred vežico je zbrana velika gruča pogrebcev. Vse je odeto v črnino. Njihovi bledikavi obrazi z zaskrbljeno presunjenostjo zrejo predse. Pogrebci tiho kramljajo. Nad gručo ljudi kroži jata vrabcev, ki seda zdaj na eno, zdaj do drugo drevo, in ptiči ob tem glasno, divje žvrgolijo. Vstopim v mrliško vežico, polno žalujočih. V nosnice se mi prikrade zatohli vonj po cvetju in vlagi, ki nekoliko spominja na fermentirano gnilo sadje, iz katerega skorajda puhtijo alkoholni hlapi, in je malodane enak v vseh mrliških vežicah. Na zadnji steni je v modernem ekspresionističnem stilu upodobljena pietá. Marijin obraz s črnimi, ugaslimi očmi obkroža svetlo siv svetniški sij. Med kupi cvetja in vencev stoji njena žara. Zazrem se v njeno sliko, posneto, ko je bila v najlepših letih, črno uokvirjeno in na vogalu prevezano s črnim trakom. Osramočeno se zavem, kako hladno in neprizadeto sem sprejel novico o njeni smrti. Nobenega obžalovanja, kajti novico sem nekako slutil in jo podzavestno pričakoval. Pogosteje kot običajno sem mislil nanjo. Ponoči sem čestokrat sanjal orošene pajkove mreže, srednjeveško kugo in okrvavljena lica. Ob novici se mi je zazdelo, kot da je za menoj nekdo zapahnil velika, masivna, škripajoča vrata samostana. Po nekaj trenutkih se zopet prebudim iz spominov in se zavem svoje okolice. Ozrem se po mrliški vežici. Njen očitno skrušeni mož mežikne z očmi in prikima. Dá mi vedeti, da je opazil mojo prisotnost. Pogled se mi ustavi na njeni rosno mladi hčerki, oblečeni v minikrilo in v črne mrežaste hlačne nogavice. Naličena je in rdeče našminkana. Samozavestno zre predse. Opazim tudi njeno drugo, leto ali dve starejšo hčer. Tesno ob njej stoji mladenič. Zagotovo mora biti njen fant. Bežno pokropim pokojno in k ostalemu cvetju priložim moj šopek ter izginem iz mrliške vežice, ne da bi komurkoli izrekel sožalje. Kmalu pogrebniki pripeljejo voziček s kolesi bicikla in začnejo nanj nalagati rože, vence, njeno sliko in njeno žaro. Pogrebniki so ostareli moški, oblečeni v črne balonske plašče. Na glave imajo poveznjene klobuke, take kot jih nosijo starejši poslovneži. Njihovi obrazi izražajo globoko užaloščenost. Pomislim, da si bom lahko nekega dne tudi sam, ko bom v pokoju, morda na tak način prislužil kakšen dodatni euro. Prinesejo velikanski križ in trobojnico. Za njim prideta tudi visok, krepak, črnolas župnik in nekoliko starejši svetlolas ministrant. Župnik se prekriža. Oblečen je v črno sutano, preko nje ima odeto nekoliko krajšo, belo, čipkasto izvezeno, mašno pelerino:
»V imenu Očeta in Sina in Svetega duha, amen,« in z zamahom aspergila, kropila z blagoslovljeno vodo, ki spominja na ročaj sprehajalne palice, poškropi žaro in cvetje pred seboj. Prekrižam se skupaj z ostalimi pogrebci. Nato zmoli Oče naš in Zdravo Marijo. Večina pogrebcev ponavlja za njim. Ko se molitev konča, nas duhovnik povabi, da se pokojni pridružimo na njeni zadnji poti k Jezusu, ki je za nas vse, s svojim zgledom premagal smrt. Nato se zopet moli. Župnik naučeno, tekoče in brezhibno vodi molitev. Potem skorajda ležerno prebere nekaj iz Svetega pisma. Na koncu se zopet pokrižamo in kvartet zapoje žalostinko. Gasilska godba lenobno zaigra pogrebni marš. Delujejo nekoliko razglašeno. Kljub temu mi v oči silijo solze. Z otožnim zvenom zazvoni cerkveni zvon. Za godbeniki se začne oblikovati pogrebni sprevod. Krenemo proti cerkvi. Neka drobna ženica s kratkimi, črnimi, nakodranimi lasmi in z zajetno torbico v rokah ob razvrščanju v vrsto resnobno pripomni:
»Vsaj ni dolgo trpela.«
Povorka se vije kot velika črna kača mimo pokopališča, do vhoda cerkve, zidane v neogotskem stilu, ki je nenavadno velika za tako majhen kraj.

Skupaj z ostalimi pogrebci vstopim v cerkev. Ob vhodu se prekrižam. Ostanem na vogalu ob vhodu v cerkveno ladjo. Cerkev se počasi napolni. Vrata cerkve se loputaje odpirajo in zapirajo. Večina pogrebcev drži pred seboj prekrižane dlani. Nihče se ne zmeni zame. Bolj zvedavi so otroci, ki ne morejo prikriti radovednosti. Skozi vrata vstopi mlada nuna. Prekriža se. Njeno gibko telo se vešče prikloni. Izpod črne naglavne rute ji na bledikav obraz sili pramen črnih kodrov. »Kristusova nevesta,« si rečem. Nad menoj votlo zaškripa les in zamolklo zaropota. Zaigrajo orgle s svetlim zvenom. Začne se sveta maša. Gotska okna z upodobljenimi nabožnimi motivi preseva luč pomladnega dne. Čeprav je dan oblačen in deževen, je v notranjosti cerkve videti, kot da je zunaj svetel sončni dan. Ljudje so videti prizadeti. Toda bolj kot užaloščenost, je mogoče na njihovih obrazih razbrati pretresenost. Njena nenadna smrt nas je vse opomnila, da smo minljivi in da vsakdo mora enkrat umreti. Pozornost mi pritegnejo redovnice, ki so pred oltarjem začele peti litanije. Lepo je. Oziram se po angelih in po nabožnih oljnih slikarijah ob straneh cerkvene ladje. »Presenetljivo veliko golote, kako nenavadno… « pomislim, »…simbol iskrenosti.« Bere se iz Svetega pisma in moli. Verniki z loputajočem ropotom, kot bi nekdo stresal težko kamenje na lesen pod, vstajajo in sedajo. Zbrano prisluhnem tistemu delu branja, ki s priliko nagovarja vernike, da razmislijo o svojih grehih in jih navaja k vprašanju, da kdo ima pravico prvi zalučati kamen. Župnik nas v pridigi opomni, kako mogočna je Gospodova volja. Svoje besede podkrepi z dejstvom, da je pokojna še na predvečer smrti ljubeče delila naklonjenost svoji družini. Pozove nas k čuječnosti, kajti smrt nam je vedno za petami. V trenutku si zamislim okostnjaka, ki sledi moji senci in mi z ledenim zadahom diha za ovratnik. Na koncu svoje pridige duhovnik še enkrat oriše boga kot strogega, a pravičnega očeta, ki budno motri naša zemeljska dejanja in nas s tehtnico v roki skrbno preizkuša z nebeškega prestola. V delu maše, ko si verniki podajo roke, se rokujem z nekom, ki ob tem pogleda nekoliko vstran. Kvartet zapoje še nekaj žalostink. Zapustim cerkev, ko nekateri verniki začnejo stopati v vrsto k svetemu obhajilu. Čez nekaj časa se priključim sprevodu, ki je krenil proti pokopališču. Opazujem rodbinske nagrobnike in berem njihova imena in letnice. Sprevod obstane pred odprtim grobom. Vrani krakajo. Nihče od pogrebcev me ne gleda, a me vsi vidijo. Završal je lahni vetrc in tkanine so vzvalovile. Ponovno prične močno deževati. Kaplje so izvržene solze, ki kot vase zapreden tujek hitro polzijo po listih sveže nabranih rož. Odprejo se dežniki. Videti je, kot bi se črni padli angeli spustili na zemljo. Zadiši po sveže pokošeni travi, po rožah in po vlažni črnici. Zli duh se plazi in širi po pokopališču. Kot da bi ga hotela odgnati, duhovnik in ministrant ponovno vodita molitev. A ne molita z dovolj veliko vnemo, ampak medlo in ponižno, skorajda jokaje in daleč premalo goreče, da bi ga pregnala, kajti Satan… Satan je veliko močnejši kot se zdi. Vetrc se v nekem trenutku umiri in preneha deževati. Sončni žarki s svetlo belino za trenutek prodrejo in posijejo skozi vrzel v debeli plasti sivih oblakov. Nekdo izza župnikovega hrbta odmakne velik črn dežnik iznad duhovnikove glave in ga zapre. Duhovnik se komaj vidno vzravna in kot govorec, ki želi pritegniti pozornost, premeri pogrebce in jih nekaj časa zmagoslavno motri. Na njegovem črnem, brezhibno poravnanem talarju in med gručo žalujočih, blesti njegova bela mašna pelerina. Začne brati Evangelij, Razodetje. Potem se znova mrmrajoče moli. Sledi nekaj patetičnih govorov. Ko župnik in ministrant odideta, pogrebci začnejo spuščati cvetne lističe v grob in izrekati sožalja njenim bližnjim. Opazujem presunjene obraze pogrebcev, ki se bodo kmalu, vsak z svojimi mislimi na jutrišnji dan, razkropili po mestecu ali sedli v svoje avtomobile in se odpeljali na vse strani neba. Na koncu, ko že vsi razen pogrebnikov odidejo, še sam postanem ob njenem izkopanem grobu in vržem nekaj cvetnih lističev v jamo.

Preden sedem v avtomobil in se odpravim na vožnjo, si zaželim kave. Stopim v bližnjo gostilno. Ob točilnem pultu dva pogrebca pijeta črno vino, in ko grem mimo, ujamem del njunega pogovora:
»… ampak poštene več ne najde. Daleč se slišijo govorice o njegovi nepoboljšljivi lahkoživosti… «
Spomnim se, da že lahko vklopim zvok zvonjenja na telefonu. Vidim, da me je klical Fičo. Pokličem ga nazaj. Potoži mi, da mu je nekdo včeraj za Bežigradom s ključem temeljito po vsej dolžini opraskal avto. Govori v trdem ostrem mariborskem slengu in vmes hudo preklinja. S kosmatimi prispodobami nazorno oriše, kaj se utegne nekomu zgoditi. Povem mu, da je bila v sredo tekma. Skušam ga pomiriti, da gre skoraj zagotovo za vandalizem in da so bili na delu po vsej verjetnosti nogometni huligani. Na žalost pa je slišati in tako se mi dozdeva, da ga je moja razlaga še bolj razburila in razbesnela. Izpijem kavo in se odpravim proti parkirišču.

Na vhodu v središče kraja grem mimo majhne kapelice, pred katero rastejo mlade breze in pod njimi stoji klop. Na travnati gredi okoli kapelice se paseta kosovka in kos. Črna ptiča pojeta svojo pesem. Sedem na klop. Zazrem se v kip Svete Marije, ki je v notranjosti kapelice. V sinje modri obleki žalostno zre v tla pred seboj. Slišim samo ptičje petje. Mislim nanjo: »Šele sedaj se zavedam, kakšen dar si bila, ko si vstopila v moje življenje. Življenje okoli naju je zasijalo v globljih, še močnejših barvah. Kazala si mi, da tudi tam, kjer ni ničesar, mora nekaj obstajati. Naučila si me prisluhniti zvenu nedoumljivega. Ljubim te bolj kot kadarkoli. Vem, sedaj sva v strasti še močneje povezana, tako kot še nikoli poprej. Vem tudi, da bo pri tem za vekomaj ostalo. Ljubila si moja kriva pota. Zaobjela si jih. Hotela si jih v sanjah nežno zadušiti in utopiti v oceanu dobrega. A meni samo Bog lahko pomaga.« Zaigra moj telefonček. Sežem v suknjič in ga utišam. Mimo kapelice stopata njena hči in njen fant. Držita se za roke. Z angelskim izrazom na licu zreta drug v drugega. Ne opazita me. Takrat se razpre nebo. Črno sivi oblaki postanejo svetli, bleščeče beli. Skozi njih prodrejo razpršeni sončni žarki, a sonca se še ne vidi. Objamem marmornato korito za rože v obliki keliha. Tudi marmor, ki je vedno mrzel, je v tistem trenutku postal prijetno topel. Vonjam duh po cveticah, ki se meša z vonjem po vlažni prsti. Od zaslepljenosti moram zapreti oči. Pod vekami začutim zvezde.

Čez čas vstanem s klopi in se napotim proti svojemu avtomobilu. Pogledam, kdo me je klical. Na telefonu se je izpisalo ime »Sula«. Pokličem ga nazaj. Vabi me na večerjo. Sprejmem povabilo. Sedem v avto in se odpeljem. Oblaki so se že popolnoma razkadili. Nadenem si sončna očala. Kmalu zopet drvim po avtocesti. Do večerje je še dosti časa. Ustavim se na počivališču in si ob pultu v restavraciji pripravim obilno solato s piščancem in popečenimi kruhki. Plačam in sedem za mizo. Počasi žvečim solato in piščanca. Opazujem ljudi v restavraciji. Ob sosednji mizi obedujeta dva poslovneža z vzhoda, mlajši in starejši. Vem, da sta zagotovo polna robe. Odidem iz restavracije. Na parkirišču iz prenapolnjenega, do vrha naloženega kombija izstopi dolgonogo dekle v beli trenirki in se napoti proti stranišču za črpalko. Sedem v avto. Motor bobneče zabrni. Vozim dalje proti Ljubljani. Preden zavijem v blokovsko naselje, povozim crknjeno, že povoženo črno mačko. Avtomobil se nekoliko strese. Parkiram pred mojim blokom. Med sivimi bloki ni sonca, so samo sence. Snamem sončna očala in stopim iz avtomobila. Z nekega sivega balkona me pozdravi krokar. Vrti se in kima. Nedaleč stran rezko zagruli grlica. Vzleti in se dvigne visoko nad strehe blokovskega naselja.

Vstopim v svoje stanovanje. Nalijem si viski in vržem v kozarec kocko ledu. Zleknem se v naslanjač. Zazrem se v prazni zgornji kot belo pobeljene sobe. Lucifer razpre svoja bela krila. Izpijem viski in takoj mi odleže. V tišini obstanem nekaj minut. Potem se odpravim v kopalnico in stopim pod prho. Mlačna voda me osveži. Oblečem svežo črno-belo črtasto srajco. Odpravim se k Suli. »Kaj hoče? Le kaj ga pekli in mu s težino lega na dušo?« se sprašujem.