Noči se

NOČI SE

Noči se
pa sem sama,
sanjavo zrem
v mrak
in čakam čudo,
da se spomni
kdo na me.
Zaprem oči
in čaram
v blodnjah.
Bi bilo mi lažje
vzeti kot nekoč
en dober trip
in zgubiti se
v noč.
Ah, kje so že
te sanje,
ki ne verjamem vanje,
kje tvoj je glas,
kje verz,
ki vabi me,
razkriva dušo mojo
ali tvojo,
kje le kje
so nežni prsti,
ki me ohrome,
mi polzijo skoz telo,
me božajo povsod,
ustavijo v življenja viru,
potujejo navzdol
v center, v ego,
ki ščemi do bolečine,
mi pove, da vse,
vse mine!?
Ko odprem oči
od bolečine,
vidim, da nič,
prav nič
ne mine,
ostane solza
osamljenosti,
ki v trajnosti
ne zaostaja za časom
v večnosti postlanem...

Lučka