Nekoč nekje morda še

Nekoč nekje morda še



Morda še kdaj
premagam v sebi bol,
ki spremlja me,
od rojstva pa do danes,
mogoče se izvijem
iz vseh pasti,
ki mi grozijo
s kruto stvarnostjo,
z norostjo.



Morda, morda se rešim kdaj
vse te bolečine in strahu v sebi,
ki me pesti od nekdaj do sedaj.



Koga kličem na pomoč,
kdo si, ki pomagal boš,
odnesel vse,
prav vse kar se nabira v meni,
dan na dan me gloda,
kot podgana
v dnu drobovja se prebija
v samo bistvo vsega,
kar obstaja v meni lepega.



Je to ogenj bruhajoči zmaj,
ki mi žge dušo in srce,
grozi, da celo me izžge.



Morda pa bolje je
ne več želeti,
ne več hrepeneti,
živeti v spominih,
ki jih ni,
ker požrle so jih
vse podgane, vsi ti zmaji,
kače vse plazeče
okoli me.




Lučka