VeseLo na deLo

Sem dobil v januarju službo. Navdušen vsaj toliko, kot je bila moja bodoča delodajalka navdušena nad menoj na razgovoru.
Podpišem pogodbo, delam, nakar me po slabem tednu in pol začne že v službi zvijat. Vsake pol ure na wc laufat, slaboten, zanič. Pridem domov, se uležem in spim do
zjutraj. Z vmesnimi tekanji na sekret seveda.
Vstanem, da bom šel delat. Moker pa k cunja, prešvican, pa trese me od mraza.
Nazaj v posteljo, si nastavim budilko čez uro pa pol, da bom poklical, da sem zbolel.
Kličem na informacije, povem čigavo cifro bi rad, ona meni, da na tem naslovu ima
samo to pa to podjetje.
Padaj pol tisto, kurc.
Pokličem, dobim šefico ji povem kako in kaj - in mi pravi, ja moraš bolniško prinest.
»Ma nemoj, ja to nisam znao.«
Grem k zdravnici, me pogleda, zmeri pritisk, zini, dihaj.
»Dajte mi kartico«- dam- »Nimate urejenega zavarovanja.«
»Kako ne,če sem glih zdaj začel delat?«
»No, kakorkoli že pridite pojutrišnjem na kontrolo.«
Prav. Jaz spet telefon, kličem v službo, da ne morem odpret bolniške, da mi je gadno, da me je tako hitro zjebalo-ona meni:«Nič se ne sekiraj, ti se pocajti, pa pokliči k boš dober, da ti povem kam priti.«
»Kako kam priti?«
»Ja se bomo najbrž selili!«

Kam bre selil, pizda, če ste komaj en mesec tu?
Meni začne zadeva malo smrdet…
Jaz pobarat čičkota k vem da veliko ve. Google.
Vtipkam ime podjetja, kjer delam.
Registrirano na bizi konec lanskega leta.
Vtipkam ime podjetja, katerega cifro mi je dala.
Zaprta firma, isti lastnik, oba računa blokirana.

Jaz na zzzs čez dva dni- še vedno nič.
Kličem na đob- se nihče ne oglasi.
Grem na kavo in se pogovarjam tam z enim frendom in en njegov prijatelj zraven.
In pozna lastnico podjetja.
Mu je še dolžna denar. In njegovemu kolegu tudi.
Jaz domov po pogodbo- na delovni inšpektorat.
Povem možakarju kakšna je reč in ime podjetja ter podjetja, k ga je imela prej- on meni: » O, njih smo pa že obravnaval! Pa nikakor ne moremo prit' do njih!«

Zdaj se je pa men puzzle sestavil! Tako k detektivu pr Osumljenih pet, k mu pol začne klikat, da ga je Verbal nategnil k Artur La Toyo.
Šepavec se pa že pelje!
Otišo voz!
Prošla baka sa kolačima!
Kasno Marko na Kosovo stiže!
Po toči zvoniti je prepozno!

In kaj čem zdaj?
»Nikar kaj na svojo pest, boš na koncu ti najebal- prijavi, prepusti policiji, sodstvu.«
To pa vemo, kako tukaj pri nas poteka.
Poglej tiste jadnike iz Vegrada. Nič nimajo, nimajo kam, najbolj da grejo kar k Hildi vdret pa se ji noter naselijo!
»Če se me kdo dotakne bom začela kričat!«
»Ša ti je bona, ko da se nismo več dosta napatili!«
»Ajmo mi jarane rađe tamo đe smo bili, da nas ne bi ova aždaja još za kurac uvatila…«

Ta država rabi enga vigelante mojstra, k jih bo ponoč na kandelabre vezal takele barabine…
Ne pomaga nič, če jih preganjajo sodišča. Tepsti bi jih bilo treba začeti.
Prekinjat televizijski program med Mariom, Talenti in podobnimi sranji, kadar so ljudje pred televizijskimi zasloni.
Za tri minute, nič dlje. Ali pa kar med reklamami, najprej ' Smrdi smrdi smrdi, kako smrdi!', potem pa:« Osebam z občutljivimi želodci, srčnim bolnikom in mlajšim od osemnajst let odsvetujemo ogled zaradi prizorov nasilja, čeprav so pravični in upravičeni...«
Pred steno Bavčar nasproti njega strelec s puško. Bam! Bavčar pade, pristopi izvedenec potipa utrip, odkima- ni še gotov, strelec pride bližje mu spusti še en šus v glavo in nadaljujemo z reklamami.
Tisto 'Slovenija moja dežela' z rahlim popravkom. Obvezno bi bilo treba vstaviti vsaj eno ali dve kebabđinici v spot.