"Hahahaha, lej ga kako besno tipka! Knjigo piše, model! O lastnih izkušnjah! Kakor da koga briga, kaj se je njemu dogajalo!?Ej, kaj ti je človek? Pa tega sranja ne bo noben bral! Kaj pa se je tebi zgodilo takega, kar se ni zgodilo tudi drugim!?"
"Pusti ga pri miru! Saj dobro piše! Saj ni tako zelo pomembno kaj se ti je zgodilo, ampak kako znaš ti to predstaviti! In on zna! Zanimivo branje je, a sploh kdaj prebereš?"
"Itak, da preberem...Vse preberem. Tudi tisto kar zavrže preberem. Berem še medtem ko piše in včasih je prav brez veze!"
"Ne bodi tako teslo. Veš da piše bolje od marsikoga. Če so Franciju Rogaču objavili tiste pravljice, zakaj pa jih ne bi njemu? A, zakaj?"
"A pa si ti ziher, da sploh smeš takole govoriti o drugih? Kritizirat pa to?"
"Seveda smem. Jaz sem dolžan podpirati zgolj, le in samo njega ter mu stati ob strani..."
"Aha, pa te imam! Kako si se pa zdajle zajebal, joooj... A potem sploh ne misliš, da je kaj prida, to po službeni dolžnosti hvališ?"
"Ja, kakor da se pa tebi zdi prav vse zanič...Kakšana stvar res ni ravno brilj..."
"Zdaj vaju imam pa dovolj! Obeh! Spravita se mi dol z ram in mi nehajta nabijat na ušesa! Od kdaj pa se vidva pezdeta smeta sploh pogovarjat en z drugim? A ni tako, da bi moralo iti vse prek mene? A vaju fuknem v steno? Sit sem vaju! Tebe in tvojega brenčanja s temi jebenimi krilci ves čas..."
"Hehehe- sem ti rekel, da se ti tole prilizovanje ne bo obneslo?"
"Tih' bod'! Ti mi pa ves čas najedaš in me zbadaš s tem tvojim jebenim repom. Nataknil te bom na ta kurčev trizob, boš videl, pička ti materina!"
"Pa saj ni tako mislil, on te s tem le spodbuja, mora..."
"Kaj me mora? Drkat ves čas, pa moralo zbijat? Mora... Ja mora je, oba sta mora. Zginita, da vaju ne vidim in ne slišim več!"
"Oprosti, vendar to ne gre tako..."
"Ves čas naju boš slišal, pa če ti to hočeš al pa nočeš! Dokler boš ti, bova tud' midva!"
"... Saj vem... A se da vsaj malo bolj potihem? Pišem..."