Mrk

Mrk



Nenadoma svetloba se zgosti,
nič več mi bedeti ni,
počasi mrak se plazi v srce,
slika tvoja vse bolj medla je,
dokler je mrk ne vzame.


Prav mrk je moral priti,
da lahko bo pozabiti
najine srečne čase,
vse noči prestrastne,
le v sanjah s teboj.


Tvoje so besede dušo žgale,
jo božale in ljubkovale,
telo so tvoje roke vnele,
čutila tvoj poljub in želje,
zliti se z menoj v eno.


Tvoji poljubi po telesu
so mi žgali kožo, vreli kri,
ko drseli so v sladostrastju
dalje, dalje
v moje bistvo polno želje.


Čutila tvoje sem telo,
čutila tvojo trdo bit
in nežni kroglici pod njo,
še ko zaprem oči,
v roki čutim jo.


Čeprav te ni,
te nikdar ni bilo,
bil si le podoba
v svojih pesmih,
ki si zame jih ti pel.


Potem pa prišle so besede,
krute in nesramne,
nisi mene več želel,
le čakal si,
da se ti sama odpovem.


A prišel dan je ta,
ko je odhajala svetloba,
prikazal si se
zadnjič še v meni tu,
nato pa izginil v mrku.


Zdaj vem,
da nisem ti jaz bila prava,
da zate je potrebna mlada glava,
postava kot vilinska,
ne pa zgubana in stara.



Lučka