ninikotika
Število prispevkov : 19 Starost : 36 Kraj : Slovenska Bistrica Datum registracije : 21/11/2010
| Naslov sporočila: Hočevar o mladih pesnikih Pet 27 Apr 2012 - 18:20 | |
| http://www.ludliteratura.si/literaturnik/2012/04/16/s-srcem-in-drugimi-misicami/Literatura na torišču Okna poezije. Prireditev ob zaključku literarnih ustvarjalnic Inštituta IRIU (Kavarna Union, 11. 4. 2012) Ker se poezija v glavnem dogaja v bolj skritih kotičkih, še najraje na samem, je športno soočenje avtorja s samim sabo lahko presenetljivo doživetje. Kjer prevladuje mnenje, da je poezija tako ali tako nedotakljiva, zavezana višavam, ki jih v resnici nihče niti ne poskuša dosegati, bo tudi zahteva po dobri poeziji nezdružljiva z željo po njeni tehnični dovršenosti. Toda poezija je ravno toliko stvar mišic, kot je šport stvar srca: dobri rezultati so stvar vaje in pravega utripa. Zato avtor s svojim bralcem verjetno nikoli ni bolj neposredno soočen kot takrat, ko v se sam v sebi razcepi na dva pola, ko je sam svoj bralec, ko mora pokazati vzdržljivost, preteči nekaj krogov za ogrevanje in na koncu še imeti dovolj moči za vnovično dvigovanje težkih besed. Tradicionalno se nekaj takšnega dogaja ob skupnih branjih s prevajalci, ki ne razumejo tistega, kar se je tebi zdelo morda najbolj jasno, uredniki, ki vztrajajo pri “napačni” poanti in pa seveda na delavnicah, kjer je pesmi treba dejansko delati. In to s pesniškimi mišicami. Prejšnji teden so se v kavarni Union predstavili pesniki in pesnice, ki so se udeležili pesniške “ustvarjalnice” Okna poezije. Kar je mogoče videti kot napredno poimenovanje, je v bistvu žolčni kamen zgoraj omenjenega zastarelega mišljenja: Glorjana Veber (IRIU) je v svojem uvodnem nagovoru poudarila, da Okna poezije niso delavnica, saj da pesnik ni obrtnik. Takšno izmikanje pač ni nujno plodovito, saj je pesem namesto “prestrašeno srce” (to smo slišali v uvodu) lahko tudi krepka in vitalna mišica. Ne nazadnje je Uroš Zupan (vodja Literaturinih delavnic) nekoč povedal, da je pesniška delavnica dejansko delavnica: v njej da se namreč ukvarjajo s finomehaniko … Po uvodnem piarovskem dramoletu (odličnem primeru obrti zaradi obrti, mimogrede rečeno) je nastopilo nekaj obrtniških mojstrov, ki so jim sledili še njihovi vajenci. Led je prelomil zmeraj pedagoški in še zmeraj vitalni Aleš Debeljak, ki je posvečenost poezije stopnjeval z izjavo, da se tudi življenja učiš, a se ga ne moreš naučiti. Prebral je nekaj pesmi iz svoje zadnje zbirke, v katerih se je s prikritimi obrtniškimi triki dobesedno vračal v svoja učna leta. Boris A. Novak je za svoj nastop pripravil tematski izbor pesmi, posvečenih očetu, med drugim tudi odlomek iz epa, v katerem vidimo četico partizanov z Ahacem. Novakova obvezna angažiranost je bila zajeta tudi v verzu o tem, da želvam bolj od solate menda tekne svoboda. Kljub temu, da je Maja Vidmar pred kratkim izdala novo zbirko, je avtorica v dobrodošli obrtniški gesti raje preizkusila nekaj čisto svežih pesmi, med drugim o živalih in sesalcu. Branje Veronike Dintinjana je bilo že skoraj klasično v svoji obrtniški izdelanosti, medtem ko je Dejan Koban (jebivetrski kot vedno) prebral nekaj poezije, ki je presegla obrtniška pričakovanja glede na katero izmed njegovih prejšnjih branj. Čeprav bi že prvemu delu branja težko rekli uvodni akord, je nadaljevanje postreglo s še bolj raznolikimi zvoki. Anja Cimerman, ki je mirno prebrala nekaj nežnejših pesmi, ima v svojem opusu (ob tem se je namuznila celo avtorica) veliko haikujev. Nina Ditmajer je svojo čutnost žal zadušila pod kupom nepotrebnih metafor in vnaprej pripravljenih motivnih zalog. Med boljšimi je bil nepretenciozni Mitja Drab, ki zna poezijo privabiti iz kvantne mehanike in babičinih knedlčkov. Nekoliko preveč metaforskih mišic in poznavanja sodobnih blagovnih znamk je pokazal tudi Simon Javornik. Carski Robert Kuret, ki je odlično razpoznaval vrednote pod zlomljenimi iluzijami življenjske neponovljivosti, bo lahko z nekoliko več obrtniške vaje postal priljubljen glas neke večno mlade (pesniške) generacije, ki se požvižga na sklone. Večer je z “orgazmom vsega stvarstva” zaključila hlastna Nina Medved, ki se je pustila prepihati tudi na pariških metrojih. Večer, na katerem ni manjkalo obveznih hvala-vsem trenutkov, je pokazal mnogo odtenkov poezije, od takšne, ki še ni povsem razvita, do takšne, ki ji manjka samo še kakšna minuta več za končno fiksacijo. Da je poezija trdo delo, ki zahteva dobro kondicijo, lahko ne nazadnje sklepamo tudi iz fotografij iz delavnice – na mnogih izmed njih se mladi pesniki v največji koncentraciji držijo za glavo. Po tem, da tečejo naprej, lahko sklepamo samo o izboljšanju njihove kondicije. Andrej Hočevar | |
|