Lučka Skale
Število prispevkov : 501 Starost : 79 Kraj : Štajerska :) Poljčane Datum registracije : 02/03/2011
| Naslov sporočila: Lačna Šviga Ned 22 Apr 2012 - 12:04 | |
|
Lačna Šviga ( Ekološka basen )
V gozdu za velikim industrijskim mestom Nikjernič je živela živahna veverica Šviga. Bila je mršava in drobnih kosti. Velik je bil le njen košati rep. Imela je dva rjava čopka vrh ušes in dvoje črnih živahnih očesc. Ob smrčku so ji migale dolge brčice. Skakala in plezala je iz drevesa na drevo.
To pomlad se je odpravila iz drevesnega dupla, kjer je imela svoj dom, mnogo prekmalu. Le kaj jo je pripravilo k temu? Jeseni ni nabrala dovolj želoda, žira, kostanja, lešnikov in orehov. Ni jih našla. In zdaj jo je lakota prignala iz toplega doma.
Toda revico je čakalo veliko razočaranje. V gozdu ni bilo nobenega zelenja. Vse je bilo ovito v črn, smrdljiv dim, smog iz bližnje tovarne, kjer so sežigali odpadke, tudi gume, odslužene pnevmatike in druge čudne ostanke. Pognala se je k potoku, kjer je navadno našla kakšen suh kostanj, želod ali lešnik. Potok je bil čudne temno sive barve. Na njem je bilo polno mastnih pa tudi pobarvanih madežev. Nobene ribe ni uzrla ali morda potočnega raka, polža, školjko. Ko se je ozrla okoli sebe, je zagledala prazne mastne sode, polne barv, olja, nafte. Bilo je polno starih gospodinjskih aparatov, sesalcev, mešalcev, hladilnikov, štedilnikov, starih pnevmatik, starih gum, koles delov motorjev, avtomobilov in celo cel avto. Vsa narava okoli nje je bila uničena, mrtva. Po ostankih hrane so se pasle le debele mesarske muhe, ki so pele mrtvaško melodijo okoli ušes drobne Švige. Tudi ptic, ki so lovile muhe ni bilo nikjer.
Veverica Šviga je žalostno strmela v smeti okoli sebe. Nikjer ni bilo nobenih živali. Tudi ptičkov ni ne videla ne slišala. Le kaj se je zgodilo z vsemi živalmi? Zaslišala je plahutanje kril in pogledala kvišku. Nad njo je letela sraka Potepinka. »Pozdravljena Potepinka. Ali mi lahko poveš, kam je izginilo vse zelenje in vse živali. Kaj delaš ti tukaj?« »Ah draga Šviga, veš da zbiram vse kar se sveti. Človek odvrže vsako leto ogromno svetlih in lesketajočih odpadkov. Jaz jih zbiram in spravljam v svoje gnezdo. Živali so pobegnile daleč proč v gozd, ki je bolj čist in lepo zelen. Saj tukaj ni bilo več ne hrane, ne čiste vode, da bi lahko preživele. Edine živali, ki lahko preživijo v tem uničenem gozdu so muhe. Imajo srečo, da ptice, ki se hranijo z njimi, tu ne morejo preživeti. Zrak je preveč onesnažen in njihovi mladiči bi poginili, ker ne bi mogli dihati. Drevesa, ki se hranijo s slabim zrakom, zaradi preveč tega, ne morejo več brsteti, zeleneti in ustvarjati kisika. Šviga pojdi od tod kmalu, če želiš preživet. Človek je uničil naravo. Kmalu ne bo imel več hrane. Beži in ne oziraj se.« »Ali mi pokažeš pot do čistega gozda? Prosim, sama ne bom našla poti. » »Ko sem zjutraj letela sem, sem videla mnogo ljudi, ki so bežali iz mesta Nikjernič. Bili so sami suhi, zdelani, lačni, mladi in starejši ljudje z mladiči. V mestu pa so pustili stare in nemočne, ki se ne morejo premikati. Gotovo bodo pomrli od lakote in slabega zraka. Pridi, letela bom pred teboj in ti pokazala pot do gozda, daleč stran od človeka. Greva!«
Šviga je še zadnjič pogledala svoj uničen gozd. Žalostno je skakala za srako, ki ji je kazala pot. Spoznala je veliko resnico, ki se je človek še ni zavedel:
Kar daješ naravi, ti ona vrača.
Lučka
| |
|