Praviš, da ti je zgodba všeč.
Da se zlahka stopiš v njej.
A ne slutiš,
da so netopirji v njej le
metafora za tvoje galebe,
sončni vzhod le
prispodoba za iskrivost tvojih oči,
hrepeneče vrbe le
odsev moje čutnosti.
Ne veš,
da ko blodim po breznih,
iščem poti do tebe
in jagnje na žrtveni kamen
privedem zmeraj iz svoje črede.
Ne vidiš,
da polja niso polna klasja,
to so moje zavržene misli,
obrane do kosti.
Morda ti kdaj razkrijem
šifrant svojih besed,
morda naju kdaj snamem z zvezd.
Morda.
A ne, dokler mi lepota te skrivnosti
ozaljša vsak nov dan.