Mar misliš

Mar misliš



Morda ti kdo prišepnil je,
morda si ti umislil,
morda je nočna mora vse,
je strup iz kačjih zob v me,
zadetek v polno, v srce


Še vedno plujem z oblaki,
gledam dol v daljavo,
iščem odsev tebe,
kot nekoč strmela sem
v brez spanja noč.


Morda ničesar ni,
vse je pogorelo
z besedami prekletimi
poslanimi v dan,
ki je del tebe še.


Odpuščanja ni
za grehe vse,
tvoji odpuščeni že,
davno je minil
že sreče dan, nočni sen.


Zato odslej le z višin gledam,
iščem tvoj obraz,
morda najdem te oči,
tožno zreče
nekam daleč v moj prepad.


Morda pa srečam te še kdaj,
ko brez sreče,
brez vsega
bom plula na oblaku
tvojega mirnega sna.


Ali pa srečam te nekje,
sklonim glavo le molče,
pobegnem kot brezglavo bitje
v noč in za vedno jaz zamrem,
bojim se le prezira tebe še.


Lučka