Kdo

Kdo


Kdo videl bo jutranjo roso,
kdo slišal ptičji ščebet,
pšenice valov pogled,
zibanje vej dreves,
prijazen jutranji ptic klepet.



Šviganje lastovk,
oddaljeni glas petelina,
odgovarja mu
pasji lajež na sredi hriba,
pa zvokov še sto iz zelenila.



Oh, jaz odšla bi stran
v drugi boljši kraj,
kjer ptic ne bo
le v jutru in večeru,
kjer vroče več ne bo.



Vročina ta peklenska
me pritiska
in za vrat me stiska,
v temi ves preljubi dan,
ne vem več ne kod ne kam.



Kdo mogel bi,
kdo znal
pregnati slabost, solze,
ki teko ves dan,
oči zabuhle dati vstran.


Lučka