Klovn časa

Klovn časa


Nisem,
ki se predajam,
le da dirki časa ugajam,
da nisem všečna sebi ne,
vsem le kažem jaz zobe,
ko nasmeh ne seže do oči,
ki srepo zrejo v mraku dni.


Kot klovn časa se vsem zdim,
ki v sebi toči solze,
a dušo času je prodal,
da osreči to žival,
ki rjove v njemu vse dni, noči,
mu tiho šepeta v uho:
sestra, si zrela za odstrel takoj.


Neusmiljeno beži ta čas,
le komu mar za srečo nas,
je njim,
je tebi
ali meni,
nikomur ni,
ko se okoli nas vse temni.


Otožno klovn v nas
nasmeh si riše na obraz,
da ne pokaže
duše in srca polom,
ki ga žene,
da na odru časa prede,
času ode v čast.


Čas v prsih mi zastaja,
hoče ven,
ne zaostaja,
za režečimi prividi ur,
minut, trenutkov žgočih,
ki groze
zmaličiti v imenu časa.



Lučka