ESEJ O ČEŠNJAH
Ni v moji navadi, da bi hodila k jasnovidcem ali šlogaricam, a če sem iskrena, moram priznati, da me mika. Približuje se moj rojstni dan in bi rada malo več izvedela, kako se bodo v naslednjem obdobju obnašali v meni hranilni minerali, naravni neponarejeni vitamini in vsa tista hranila, ki ustrojijo kožo, da izgledaš mlad skozi prizmo duha.
Strokovnjaki koristne učinke češenj pripisujejo visoki stopnji fenola, antioksidanta, ki se nahaja v češnjah in tudi v drugem sadju. Niso pa povedali kako češnje vzbujajo občutek veselja in zadovoljstva in nas navdajajo s čustvom nežnosti, ko cvetijo in z občutkom ljubezni, ko zorijo.
Noben človek, razen mene, nima pred bližajočim rojstnim dnem tako nabuhle retorike in ekstravagantnosti upanja, da ga bodo češnje pomladile, kot ga imam jaz. Hrepenim po lepoti, ki jo izraža češnja s svojim rožnatim prelivajočim se pastelom zorenja, ki razvnema mojo domišljijo. Lepota sadeža je v njegovi smotrni zadostitvi in izpolnitvi, medtem ko je lepota cvetenja v njegovi pripravljenosti za dozorevanje.
V sadežu češnje je navzoč veliki zakon narave. Človek češnjo občuduje, kot da bi bilo zorenje sadežev nekakšna glasba povzdigujoče čudežnosti, saj najprej občuti lepoto češnje v duhu njenega cvetenja in zorenja in šele nato v okusu in sočnosti njenega sadeža.
Demetra, boginja rodovitnosti, ki je najverjetneje prišla s Krete, oblečena v značilno večslojno krilo, s košaro češenj ob svojem bujnem telesu, me spominja na tisto lepoto, ki ni več v modi. Poudarjene prsi, bujni lasje in izpod krila ji moli lepa sloka noga, na katero opira težo košare češenj. Srce mi je začelo spodbudno bìti, dihanje se je pognalo v ritmični utrip.
Češnje zorijo!
Za svoj rojstni dan si želim darilo. Rojstvo nove prihodnosti, ki bo prinašalka lepote. Neuklonljiva vztrajnost me žene naprej. Ta moja zgodba ni iz zvočnika, vendar tihe želje se včasih približajo ušesom ljudi in tudi bližnjim, posebno če so občutja ranljiva, jih ljudje hitro opazijo. Želja in nepremagljiva sla po lepoti, ki pomeni estetiko ugodja in meje lepote njene čutnosti, daje mik. Mik je razmerje, je harmonija, ki pove, kako so stvari narave čustveno obarvane. To svitanje sadežev med vejami prinaša poželenje in v moji duši bo češnja vzpodbudila občutenje lepote, da bi dojela njen vzrok.
Ne domišljam si, da bi se sama znašla v apoliničnem svetu podob, ki se razrešijo v zunanji videz. Ne me dojeti napak, želim si pomladno obredje duha. To vam pravim zato, da me ne boste pri mojih letih izžvižgali. Želim si le lepoto, ki ji pravim sposobnost, da služi za izpolnitev določenega cilja, ki hoče preseči mejo golega emitiranja češnje. Meja moje čutnosti je danes torej češnja. Lepo, s sadeži in lističi obloženo drevo, ki ga gledam kot dovršenost zelenega bitja, mi govori kakšna bi morala biti jaz v svoji idealni popolnosti. Češnja, kot predstavnica spomina narave, si želi ob sebi bitje, ki ga je sama s svojimi sadeži ustvarila, torej človeka miselne moči in dobrega značaja, ki zna s svojo mnogostranostjo in učenostjo živeti v simbiozi z njo. Češnja ne uporablja svojega razuma, ko cveti in zori, temveč le svoj spomin.
Boginja Demetra zaenkrat deluje z obrobja, potisnjena v sfere nezavednega, da še ni oropana svoje moči in sakralne vloge. Z variacijo svoje podobe vstopi v človeško življenje, še posebno, če se iz tega izvija zgodba, ki je s svojo vlogo vtkana s svojimi šiframi in simboli, ki asocirajo na češnje.
Nimam namena, da bi boginjo Demetro popolnoma odstrla, a njena zelena vrhnja ogrinjala in mali rdeči sadeži, ki se lesketajo v soncu kot balončki na božičnem drevescu, se kar sami od sebe izjasnjujejo, da morda ni nekdo opazil njene dovršenosti in da se mu le cedijo sline. Res znamo biti včasih nespoštljivi in ne vemo, da je lepota sveta v seštetju vseh stvari, ki nas obdajajo in razumevanju, da nam budijo neko globljo razsežnost ljubezni.
Okus je malo preveč podrejen razumu, ki je izumil vznemirjanje strasti in prišepetavanja, ki so takšna, kot jih razum hoče in ne takšna, kot so v bistvu narave in jih harmonija stvari omogoča videti in sprejeti v dušo. Češenj ne uživamo le z usti, uživamo jih tudi z očmi in vsemi čuti.
Včeraj sem se splezala z očmi na češnjo in se teh slastnih rdečeličnih sadežev do sitega najedla. Prav ganljivo sem gledala drevo. Spomnila sem se kako blesteče belo je cvetelo. Sedaj pa je s svojo rdečkasto rožnato barvo drevo tako razvnelo mojo domišljijo, da bi ga kar z deblom in koreninami vred spravila vase kot vitaminski napoj, ki mi ne bo spremenil le ten kože, da mi ne bo treba več uporabljati kozmetičnih preparatov, spremenil bi mi tudi smisel za razumevanje čutno zaznavnega, za humor in domišljijo, osvežil spomin in spodbudil navdih.
Ko ti leta odrečejo pomoč, da bi te pomladila in ko ne najdeš prav jasnega odgovora pri jasnovidcu ali šlogarici, ti ne preostane drugega, kot da iz češenj narediš prepričljivo zgodbo in jo napišeš v obdobju najlepšega rdečeličnega razcveta tega božanskega drevesa, ki se razbohoti z vso svojo krsoto in ljubeznijo prav za moj rojstni dan. Imam vtis, da me spremlja drugačna občutljivost do sobivanja z rdečeličnimi zelenimi mladenkami in da je češnja edini sadež za zadovoljitev vsega sredobežnega in sredotežnega v telesu in duši, ko praznuješ.
Te dni sem poslušala deževanje po češnji in sem se počutila povabljeno in izzvano, da jo obiščem. Moj pogled predstavlja intenzivni napor, da dojamem to drevo, pastel nedolžnosti in pastel ljubezni. Še malo pa bodo vse moje slabosti in razvade videle v češnji muzo, ki izvablja iz mene duha, živo pridihane želje in občutja. Našla sem celo popkovino, ki me druži z rastjo njenega telesa in s podrhtavanjem mladosti, ki se hoče zrdečeličiti kot češnja.
Dragi moji, vsi ki boste z menoj praznovali moj rojstni dan, ne prinašajte mi daril, lepotilnih krem, parfumov, torbic, svilenih rut, nakita, šopkov cvetja, velikih redilnih smetanastih tort in bonbonier. Lepo vas prosim, prinesite mi en zvrhan krožnik češenj, polnih vitaminov in rudninskih snovi, da bom med vami zažarela pomlajena in spesnila pesem o češnjah.
Oglasi se cvetoče dihanje pomladi,
ki se nagne v čas, ko drevesa zorijo.
Iskra je ravnokar prižgala travo
in ogrela zarodek davne ljubezni,
pripet na jadro spomina.
Ognji gorijo v neskončni praznini.
Nad razbeljeno ploščadjo hrepenenja
se razrašča krošnja divje češnje.
Nihče ni okusil njenih sadežev.
Obrok sladkega soka kljuvajo ptice.
Na vogalu vrta je veter zamajal veje
in majhen sadež je padel v travo.
Sklonila sem se, ga pobrala in užila.
Obmiroval je v mojem telesu.
Nasmejala sem se letnim časom.
www.tatjana-malec.si