Valovanje v tišini

Na ramenih domišljije potoval sem med brazdami svojih misli

Se zataknil za misel mimobežno,
jo spremenil v pretežno
in premleval in premleval,
tuhtal s svojimi možgani,
kako objel bi ves ta svet
in hkrati stal ob strani.

Čim ustvaril sem prepad
že mostove sem začel graditi
da nasprotja povezujem
skušam vse v eno zliti

Domislil misel sem
jo za svojo vzel
zasluge si pripisal
za premoščeno to vrzel.

Zdaj razmišljam
sem se kje uštel?
Sem sam tista misel
ali sem le tisti, ki jo je ujel.

Sem hkrati prostor,
kjer se vse dogaja
in sem tudi
dogajanje samo.

Zagledam se v cvet,
ki samo je
in sočustvuje z mano.