Tat, tat!!! tat Lune, tat sanj, tat miru! Kam se lahko pritožim, prosim?
Nekoč pa bom pobegnila stran. Morje bo v zraku, vino, žajbelj in nič drugega kot hvalnica življenja. Ne bom izdala imena pod Soncem in tudi ne obraza Resnice. Spominjala se bom sveta in molitev. Spominjala cvetja in ognja. Angelov, ki so pogumno odšli in vseh ljudi, ki so nosili zadostno težo humanoidnosti. Ne bom se spraševala za izpuhtele sledi časa minulega. Brez vprašanj, le mehkobna modrost, prelivanje v auro; nihče ne bo opazil mene, vsakdo bo videl Vse. Oči izgubljene v modrini bodo izdajale, da vidijo več kot to.
In čas, ki je tu, živim zdaj. Tudi tega časa ni, ko spim. Bom spala tam? Koliko poljubov je dovolj za Ljubezen in koliko je premalo? Je sploh mera, če pa po formuli:
Ljubezen=kozmos=vse&nič=Om=prasila?
Zbuditi se moram.
Zbuditi, da grem tlako oddat!
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
