Puzzle

Po tirnicah samote nadaljujem svojo pot.
v spremstvu rek,
ki si utirajo strugo mimo mojega življenja.
Berem nebo, njegove oblake,
rišem zgodbe in njih junake.
Mimo švigajo slike.
Zamegljene so in nečitljive.
A jaz le sedim in jih opazujem.
Poleg strojevodje, ki luknja mojo karto
potujem s svojim namišljenim sopotnikom.
Želim mu lep dan, dolgo noč,
obsijano s svetlikajočo zvezdo na severu.
Želim, da najde smisel mojih dejanj
jih zloži, kot zloženko
In dojame sporočilo takšno kot je.
Verjamem, da me na koncu tirnic le čaka nekdo,
ki bo brez truda našel poslednji del mene
in ga prilepil v še nedokončano sliko.
Čakam ta dan, ko srce bo znova začelo biti.