Štet korake ?
Kdo jih šteje?
Prvih nekaj tisoč strumnih,
nezavednih, begajočih,
plesnih, bolj norčavih,
posmehljivih in objestnih,
prej brezciljnih kot tekočih,
kar naenkrat upajočih,
s slutnjo konca že prežetih,
kjer križišč več ni veliko,
tiha steza sama vodi,
nekam, kjer si večkrat sam s sabo
in čez ramo pogleduješ,
v strahu, večkrat z dvomom.
Zdaj počasi v tisto smer jih nosi,
kjer je nič - tuzemski kraj,
kjer je rob in onkraj tema,
kjer bo večni mir objema,
kmalu še odmev teh lastnih,
podrsaje zasovražiš,
zadnjega še sam ne veš več,
kdaj čez tihi rob napraviš.