ČAS JE

Čas je, da si odpustim,
spet zajamem svežo sapo,
preko rame vržem paro
in odvržem staro šaro.
Pač se naredi tako,
da na kamnu seme vzkljije,
upajoč da sad rodi,
korenine v zemljo skrije.
Kakor puha pest v vetru,
kdo bi mogel ga spet zbrati,
sem ostal kot mnogokrat,
pred zaklenjenimi vrati.
Bom odložil zimski plašč,
z njim skrbi po žepih v omaro,
kot že tolikokrat prej,
novo bo postalo staro.