V bližini delcev

Na kruh si namažem mamino marmelado
in ko pade na mizo drobtina se v meni premakne obla
in če bo zazvonil telefon bo odneslo njegov zadnji delec
kolikor razumem naj bi bil to delec
ki ga lovijo v pospeševalniku v Cernu
in katerega obstoj naj bi potrdil bigbangovsko teorijo o nastanku vesolja

Na kruh si namažem mamino marmelado
in pod mojo roko ostane drobtina nazobčana luknjasta
in ko čakam dovolj dolgo opazim drugo prosojnejšo
ki bi lahko bila že tretja krhkejša še bolj plašna
tri drobne otrple samote se kot zajci bojijo poka iz mojih oči
tudi v Cernu v porodnišnici svetovnega spleta se vedno znova rojevam
in podatki ki ne stopijo vame stavijo na vedno nove porodne krče
kot delci blazno hitri švigajoči le sem ter tja pustijo kakšo sled

Na kruh si namažem mamino marmelado
in zdi se mi da bi lahko iz drobtin narisala obraz botticellijeve venere
slike iz otroštva v spalnici mojih staršev kjer sem spala
in sem jo gledala ponoči visečo temno in sprano
kotalečih sledi barv ki hlepijo za igro
kot počečkano prhko mivko razgretega peskovnika
ki kot mama obstane v častni loži razposajenih otrok
vtisnin njenega mleka iz drobnih semen
to jutro so padla iz tišine na mojo študentsko mizo

in če bo padel tudi moj znoj
bo padlo olje iz slike
in nihče naj ne vstopi v to sobo
ki ni v Cernu
niti jaz

juhej za vse delce. tiste, ki so, tiste, ki jih še ni.
in posebej za tiste, ki so bili.
vsekakor pa.. mamina marmelada nas spremlja do smrti.
pa še naj nekdo reče.. da to ni naše vesolje, ki nam ga nihče ne more zbigbengat.