Kombajn

Sedeli so v kadilnici,v ozadju je iz dotrajanega radijskega sprejemnika donel Veseljak, kadili so, čakali na pričetek delovnega dne in nekdo je vidno pretresen začel pripovedovati o dogodku , ki se je bil zgodil prejšnji dan na sosedovi njivi.
"Cel dan so deval, poj k je bwo pa že vzga konc, je dec djaw prjatlu naj go sede na kombajn, da ga bo pelov dam."
"Ja pa kuga je to tazga, saj pr nas se tud na trahtarju tud pu trije pelejo?"
"Ja že, ampak ta je bil že mal trd, un pa tud!"
"Ja pa saj če se dewa se tud kej spije..."
"Ja sam tala se je bl švoh držow in je padu. Pod kombajn!"
"U jebemti, a mu je kej blo?"
"Kuga me pa ko butast sprašuješ? Sevede mu je bwo. Povozu ga je! U smrt!"
Fant, ki je tam delal preko študentskega servisa, se je- mar bi se v jezik ugriznil- oglasil in izdavil:"Bo pa za drugič vedel..."
Onadva sta ga čukasto pogledala, pripovedovalec pa je vprašal:" Kdaj za drugič?!Če je možak umrl!"
Ta nemara res ne bo za drugič vedel.
Ne verjamejo vsi v reinkarnacijo.
Tisti, ki je vozil ali kdo drug, ki sliši o taki nesreči, zreli za Darwin award, pa so oprezni zgolj kak dan, dva po tistem, potem pa brž pozabijo in veselo izvajajo prevoze, ki izzivajo usodo in kar kličejo hudiča.
Poba so še dolgo postrani gledali, kot bi on tistega spravil v prerani grob, sam pa se vedno prime za glavo kadar vidi kakega otroka sloneti na robu traktorskega odbijača, pod njim pa se suče meter in pol visoka guma.
Ko vsake toliko prebere v časopisu o podobni kmetijski nesreči pa še vedno- a samo potiho- bolj sam sebi v brk, izusti:" Bo pa za drugič vedel."