Zmota

S povsem mirno vestjo povem, da sem nestrpen.

Nestrpen do take mere, da sem že premišljeval, da bi si dobil šiviljo, ki bi mi sešila neke vrste uniformo, hibrid med obleko, ki jo je nosil Judge Dredd in opravo Batmana ali pa Maščevalca.
A kaj, ko bi jo potem moral nekako prepričati k molčečnosti, da bi me ne naznanila oblastem, ko bi v kakšnem od časopisov prebrala opis zakrinkanca, ki bi ga prej ali slej kdo opazil ob pretepenem, izmaličenem telesu enega od tistih v katere je usmerjena moja nestrpnost in ne nazadnje bes, ki bi me pripravil do tega krutega posega v intimo teh potencialnih morilcev.
Ne vem kaj je Batman ukrenil s tistimi, ki so mu uredili votlino, izdelali vse naprave in priprave ter pripomočke in orodja, ki jih uporablja v svojem boju proti kriminalcem in pretečim nevarnostim človeštvu v njegovi okolici. Jih je podkupil ali pogubil? Zagrozil s pohabljenjem? Strašljivo obljubo, da jim bo izruval jezike?
Do tega razmišljanja me vedno znova privede situacija na cesti, ko mimo mene švigne vozilo preko polne črte v nepregleden ovinek ali pa ko se znajdem v podobni situaciji, le da sem na tistem pasu, po katerem ta 'fitipaldi' prehiteva nekoga drugega in sem jaz tisti, ki mora zavirati, da se s prehitevalcem ne bi pogledala od preblizu.
Se jim mar tako blazno mudi in če se jim, bi bilo težko kreniti na pot pet minut prej?
Še na avtocesti se mi velikokrat zgodi, da kljub temu, da vozim po svojih človeških zmogljivostih in predpisanih hitrostih, da se mi tudi takrat, ko sem na prehitevalnem pasu in vozim 130, na zadek nalepi kak dirkač, ki me z levo utripalko opozarja da grem prepočasi in me sili naj se mu umaknem, pa četudi pod šlepar.
Moje edino možno izražanje nestrinjanja je, da se mu ne umaknem!
Nekaj časa si puli lase s svoje primitivne betice, grize v volan, besni in renči, celo zahupa, potem pa me prehiti po desni in mi v pozdrav nameni prst med kazalcem in prstancem. Vrnem mu poljubček.
Četudi v bojazni, da izpadem licemerec bom kar priznal, da sem se tudi že sam, to soboto celo, mimo znaka 80 na obvoznici peljal kar sto kilometrov na uro.
Naj v svoj zagovor pridam, da nisem mogel kaj- reka drveče pločevine me je zajela v svoj tok in tako sem brzel z ostalimi.
Še bolj me razkurijo tisti, ki vozijo skozi naselje precej več kot je dovoljeno ter med vožnjo telefonirajo. Jim je res vseeno, da s svojim početjem ogrožajo poleg sebe tudi druge? Pa ne le kogarkoli. Tudi potnike v njihovih avtomobilih.
Še več- svoje otroke!
Otroke, ki jih nekateri prevažajo kar na sprednjem sedežu. Prisežem, da sem- čeprav se mi zamisel upira- pripravljen prvi pripadnici nekoč nomadskega ljudstva, ki bo imela svoj naraščaj v homologiranem otroškem sedežu, polizati skorjo z njene rodovitne brazde.

Nekoč sem videl žensko, ki je med vožnjo po obvoznici pri devetdestih kilometrih na
uro v eni roki držala mobilnik, se ogledovala v ogledalu ter si z drugo roko v kateri je imela tisto majceno ščetkico, urejala trepalnice. Naj me vrag, če vem, s čim je držala volan!
Nikakor ne morem doumeti, kaj se tem ljudem plete po glavah!

Sila rad bi razumel njihov nagon, ki jih sili v tako nesmiselno in nevarno početje. Zares!
Kje tiči razlog za te vratolomnosti? Potreba po adrenalinu, avanturi?
Morda pa sem jaz tisti, ki je čuden? Da, da, zagotovo bo temu tako. Saj sem na cesti pogosto eden redkih, ki upošteva cestno prometne predpise in tisto čemur s svojimi somišljeniki pravimo zdrava pamet. Vedno več je takih, ki po naših zastarelih merilih vozijo brezglavo in nevarno.
Brez luči, brez smernikov, s telefoni, sendviči,sladoledi in cigareti v rokah. Čeprav kaditi se v avtu sme- saj proizvajalci umeščajo pepelnike vanje! Takoj nad menjalnikom so, da lahko med prestavljanjem v šesto prestavo otresete pepel s cigarete. Nazoren dokaz, ki izpodbija mojo malomeščansko miselnost!
Motoristi, traktoristi in kolesarji s pišmevuhovskim obnašanjem prakticirajo le svojo pravico do uporabe ceste in se niso prav nič dolžni ne umikati, ne preveč obremenjevati se s svojim početjem.
Ljudje, ki parkirajo čez dve parkirni mesti, na prostorih, ki sploh niso namenjeni parkiranju, na pločnikih in sprehajalnih ter kolesarskih stezah, na parkirnih prostorih rezerviranih za invalide so napredno misleči ljudje, ki izražajo svojo voljo in pravico, da si življenje olajšajo. Le zakaj bi hodili čez celo parkirišče do trgovine, ko pa jim ni treba. Mi trapci pa se moramo opremljati s čutarami vode in prigrizki, da zmoremo pohod od 150 metrov oddaljenega parkirnega mesta do vhoda v trgovino. Bedaki nepraktični!
Nekoč sem pred eno od prodajaln v svoji želji doumeti in biti informiran, od več kot očitno boljših od sebe, celo počakal lastnika avtomobila, ki je parkiral čez dve parkirni mesti.
Dve parkirni mesti namenjeni invalidom.
Možak, star kakih 23 let, z dolgimi lasmi in črno majico z napisom Noctiferia – nikakor ne namigujem, da so vsi oboževalci omenjene skupine tako predrz… ups- iznajdljivi, je odklenil avto in na zadnji sedež odložil škatlo, ki je-primejdunaj- tehtala zagotovo vsaj dva kilograma.
Drznil sem si ga ogovoriti …
»Ta prostor je namenjen invalidom…«, sem izpostavil očitno.
»Ja in …?«
»Telesno hendikepiranim«, s čimer sem ciljal na dejstvo, da mu takole na prvi pogled nič ne manjka ter brž pristavil zmerljivko, ki jo je kratko malo preslišal:«Ne psihično omejenim.«
»Pa saj nobenega ni!« sem dobil v odgovor.

Kot zamaskiran maščevalec, katerega videz bi bil zastrašujoč in grozljiv, bi takemu s kijem za baseball zdrobil hrustanec v obeh kolenih in med njegovimi priprošnjami po milosti, bi ga povsem mirno potrepljal po hrbtu rekoč:« Tako. Naslednjič, ko boste upravičeno iskali parkirno mesto zarisano z rumeno in ga nemara celo našli, pa vam nihče ne bo jezikal. Takrat bo povsem jasno da vam pripada.«
Šment, da ne bi žrtvi tega brutalnega napada poklonil še nalepke, ki bi dokazovala da je res invalid.