V uho

Pred časom sem bil na avdiciji na lokalnem radiu. Iskali so spikerja. Ker sem baje bolj gobcave sorte sem se zadeve udeležil, napredoval v naslednji krog, pa še v naslednjega in na koncu premagal fanta, s katerim sva prišla v finale.
Že na prvem srečanju je odgovorni urednik povedal, da nas morajo malce slišati, če nimamo nemara kašnih govornih napak ali drugih motečih vzorcev. Moja opazka, da od kdaj je pa to(govorna napaka) ovira, ni naletela na odobravanje, saj ima sam obupno govorno napako - sičniki in šumniki.
Nekaj podobnega kot Alenka Arko, ki pa vsi dobro vemo opravlja delo televizijske voditeljice in nam poleg ušes trpijo tudi oči, ko jo gledamo v tiste z lip glosom namazane žnable in imamo občutek da ji slina teče po njih. Nanjo sem tudi ciljal. Zadel pa sem očitno tudi njega.
Nisem vedel, da je tudi on občasno pred mikrofonom. Sem mislil, da se zaveda, da s tako hibo ne moreš biti govorec. Kot s prekratko nogo ne moreš biti vrhunski atlet. Saj lahko tekaš po gozdičku za hišo, ne moreš se pa tega iti profesionalno. Odgovorni urednik pa to.

Ko sem nekajkrat prišel v studio malce brat in trenirat svoj glas, me je taisti najprej opozarjal, da berem prehitro, da grem z glasom gor in dol- da pojem in da naj se malo brzdam in zgledujem po ostalih. »Mal nasss posssluššaj…« !?
Poleg omenjene govorne napake ima še eno značilnost. Ko bere oziroma govori, naglašuje zadnjo črke besede, ki se konča s soglasnikom. Si predstavljate?
»ToreJJJ drage poslušalke…« , pozabil govorno napako… Še enkrat. »ToreJJJ, drage possslušššalke, cccenjeni poslušššalccci, na vrsssti je pregleDDD BolJJJ odmevniHHH dogodkoVVV. Držžžavni zzzboRRR je zasedaLLL vssse do pozzzniHHH popoldanskiHHH uRRR…« Ne bom več, saj si predstavljate, ne? Amerikanski princip- Don't do as I do, do as I tell ya.

Svoje branje sem upočasnil, do skoraj slow motion posnetka. Že na začetku pa sem si predstavljal, da bo samo vodenje bolj dinamično, bolj iskrivo, ustvarjalno. Ker pa gre za radio s starejšim konceptom in nekomercialno vsebino se raznih domislic, ki bi me prešinile nisem smel (več) posluževati . Ko sem samoiniciativno pokomentiral dejstvo, da je Danilče pred pol leta v Financah hvalil naše zdravstvo, sedaj pa ko ga je doletelo, da potrebuje njegove usluge, na vrat na nos oddrvi v Avstrijo in se kasneje (v posmeh?) kot častni pokrovitelj pojavi na prireditvi Moj zdravnik, so mi skoraj odgriznili glavo.
Sovoditeljica, ki je bila v studiu v primeru da bi se bognedaj, kaj zapletlo, je čutila da se je ta primer ravnokar zgodil in brž dodala :« No, da je le sedaj z njim vse v redu in je zdrav, kajne? To je najbolj pomembno.«
Seveda, nič ni bolj pomembno od njegove prostate. Ne ti, ne jaz, ne naše gospodarstvo, ne gradbeni baroni, ne tajkuni, ne razne druge pičkematerne. To da se on lahko normalno uščije je nad vsem tem.

»Počasi, se ti nikamor ne mudi« , je bil stavek, ki so mi ga ponovili ničkolikokrat.
»Poslušššalccci ne marajo da šššpiker drdra…«, me je venomer opozarjal Modri dirkač, s tistim svojim načinom govorjenja, kot bi ravnokar pojedel nezrel kivi.

Kadar je napovedovalka užaloščeno in skrušeno brala osmrtnice, kot bi bila s pokojnikom v žlahti, sem moral ven iz studia. Šlo mi je na smeh. Ker so že same osmrtnice sestavljene tako prekleto bizarno, njena prizadetost pa je bil še dodatek, ki me je silil v beg.
»V dvainosemdesetem letu starosti, nas je nenadoma in nepričakovano zapustila draga mama,…«
Nenadoma in nepričakovano?!?
Saj vem, da je smrt bližnjega vselej boleča, ampak za božjo voljo- menda ni še včeraj delala premetov pred bajto? Malo je bilo pa že slutiti.
A ta potolčenost je bila najbrž tudi zaradi tega, ker tega radia ne posluša nihče, razen upokojencev in vsaka objavljena osmrtnica pomeni poslušalca manj. Slava mu!
Toda meritve poslušanosti kažejo, da je najbolj poslušan radio v regiji. Verjamem. Ker druge frekvence v tej vukojebini aparati skorajda ne lovijo. Jaz sem se pa hotel iti nekega Howarda Sterna in ljudi malce spodbosti, šokirati, spodbuditi k razmišljanju, čemerkoli.
Ko sem po nekaj poskusih in očitni apatičnosti ob branju obvestil o prevzemu novega gasilskega vozila, predavanjih o obrezovanju sadnega drevja, prvenstvih vaške lige v malem nogometu, čebelarskih razstavah in pokušinah dobrot iz društva podeželskih žena, končno prišel do pogovora z direktorjem, mi je le ta povedal, da na avdiciji nikakor nisem bil izbran po naključju. Prevzel jih je glas, razgledanost, energija, a da me trenutno ne vidi pri njih, da sem preagresiven, da nekako ne pašem v koncept njihovega radia, da naj se še malo potrudim in poskusim naslednjič.
»Tisti dve reklami, ki sem jih posnel…« sem začel, pa me je čudno pogledal in dejal:«
Aha, a misliš denar zanje?«
Ne, če je bilo kaj odziva, ali so ljudje kupili tiste sesalce, me zanima, kako je šel v prodajo poročni kristal me tare.
»Seveda, denar…«
»No, tistih reklam jaz nisem odobril in so jih posneli brez mojega vedenja.«
»Posnel sem jih, ker mi je bilo rečeno, naj jih posnamem. Če ste pa vi dali žegen zato, pa res ne vem. Vprašal jih pa tudi nisem. To se menda dogovarjate prej.«

Odpeljal sem se domov, spustil roleto, legel v posteljo, prebral dve poglavji de Sadovega Incesta in oddremal dve kitici. Preden sem odjadral v temo, sem se spomnil tistega reka, ki ga uporabljajo na oni strani Kolpe, ali bolj natančno tam ob Moravi.
-Bolje đaba ležat, nego đaba radit. –
(Bolje zastonj ležati, kot zastonj delati)