Stena

Obronki gora žarijo v soju oranžne svetlobe jutra. Iz vrhov veter odnaša sneg, ustvarja bele zavese, ki iz nižine ustvarjajo sliko plapolajočih zastav. Na vsakem vrhu ena bela zastava, ena večja, druga manjša. Simon in Ula se ob jutranji kavi pogledata in si brez besed prebereta misli, ki so nekje višje, v gorah, v steni. Še naprej srkata kavo in hkrati izjavita: »Treba bo v gore, v steno«, in na obrazih se jima naredi prešeren nasmešek. Jutro počasi dobiva svetlejšo barvo, severnik pojenjuje, žvrgolenje ptic oznanja lep dan, ki ga imata pred seboj. Simon se odpravi v klet iskati plezalne vrvi, kline, oponke in ostalo alpinistično opremo. Zaustavi se pri alpinističnem šotoru in razmišlja ali naj ga vzame s seboj. Na koncu se odloči, da ga ne vzame, saj z Ulo nameravata ostati v steni le en dan. Po počasnih jutranjih pripravah se odločita odriniti. Vožnja proti Martuljku se jima zdi nenavadno mirna, prometa na cesti skorajda ni, gore izražajo svojo mogočnost v prosojnem ozračju jasnega dneva. Sonce na poljih ustvarja bleščice na beli snežni podlagi, iz smrek visijo kepe poledenelega snega, ki se je še uspel obdržati.

Po prijetni panoramski vožnji, ki sta jo že prevozila neštetokrat, prispeta v Martuljek, vas ob vznožju Špikove skupine. Hoja jima predstavlja uživanje v svojih mislih in pogledih na velikane, ki mogočni kot Titani stojijo pred njima. »Danes bo dobra plezarija, led trden in ne krušljiv«, mirno izjavi Simon, oba se zazreta v smer, ki jo danes mislita preplezati. Preostanek poti mimo Tominčevega slapu hodita mirno, le Ula tiho prepeva Beatlese, njej priljubljene skupine. Simon pravi, da je za časom, ona le veselo prikimava, ker je to od njega že večkrat slišala. On se navdušuje nad elektronsko glasbo, med katerimi najbolj ceni Chemical Brotherse, ker ga ti najbolj spravijo v pogon, kot pravi sam. V gorah najraje prisluhne zvokom narave, ki jih obkrožajo. Veličastni se mu zdijo planinski orli in mogočni gologlavi jastrebi, ki največkrat domujejo v tolminskih gorah. Selijo se tudi na severne jadranske otoke Rab, Krk, oba Lošinja ter na obronke Velebita z njegovim zaledjem.

V svojem premišljujočem in sproščenem ritmu se kar naenkrat znajdeta pod steno Špika. Ula z razprostrtimi rokami objame steno in ji prišepne, »hvala ti, ker naju sprejemaš«. To početje se zdi Simonu smešno, za trenutek se obrne stran in se zasmeji, da tega Ula ne bi opazila, vendar začuti njegov porogljiv smeh in prida: »Bodi srečen, da naju gora sprejema.« Simon prvi vstopi v steno, za njim Ula. Po smeri se gibljeta z vso svojo spretnostjo in rutino, ki jo imata za seboj. V tem ritmu sta vsak v svojih mislih, le poredko se slišita besedi »zategni« in »popusti«. Sonce na tej višini je močno in odboj svetlobe od snega ju bode v oči, zato si natakneta sončna očala, da ne dobita snežne slepote. Oblaki se počasi vozijo okoli vršacev in izpodrivajo jasnino, veter proti vrhu se počasi krepi. »Kot bi ta trenutek že nekje doživel. Ob tem trenutku pomislim na perujske Ande«, mirno reče Simon, kot da ne bi želel slišati nobenega komentarja, vendar Ula po kratkem razmišljanju odgovori, da se ji to večkrat dogaja, največkrat v stanju umske sproščenosti. Plezanje je zanju meditacija, je svet, v katerem najdeta svoj mir, je prostor, ki jima omogoča oddaljevanje od sveta civilizacije in približevanje sebi.

V tem svetu sta se tudi spoznala, ko sta se kot mlada alpinista udeležila priprav za odpravo na K2, osemtisočaka v Kašmirju. Priprave so potekale v Dolomitih in vzdušje je bilo sproščeno in veselo. Čeprav sta se takrat prvič spoznala, sta že prej vedela eden za drugega, saj sta bila oba perspektivna alpinista. Prvo srečanje je bilo za Ulo boleče, saj si je pri plezanju zvila gleženj, Simon jo je oprtal na rame in se z njo po vrvi spustil proti vznožju, vmes ji je pel pesem Gunsov »Take me down to the Paradise city«. Ob vsej bolečini jo je nasmejal, da je na tleh skoraj stopila na zvit gleženj. Po tistem so se med njima rojevali topli pogledi, ljubezenska osredotočenost očesnega stika. V družbi sta bila malce odsotna, kot bi bila sama in se posvečala le eden drugemu. Ponoči sta se dostikrat dobivala na skrivnih zmenkih, kot bi se skrivala pred starši. Bilo jima je nerodno priznati ljubezen, čeprav so že skoraj vsi čutili njuno povezanost. Neke noči so se njuni prijatelji dogovorili, da ju presenetijo. Janez je izvedel, kje se dobivata, in tako so ju čakali, skriti v grmovju. Ko sta se pojavila, so jima pustili ljubimkanje, ki sta ga zadrževala skozi dan, ko ju je zmotil pridušen smeh izza grmovja. Jože se ni mogel zadržati in planil je v krohot, ki je preplašil srne, katere so se razbežale kot zajci. Simon in Ula sta takrat močno sumila, da nista sama. V tistem trenutku se jima je zbrana druščina prikazala in jima zapela: »Mala terasa, spodaj Ljubljana, zaljubljena«. Na začetku sta oba zardela, vroče jima je bilo v obraz, da se je sneg okoli njiju skoraj začel topiti. Nekaj trenutkov je bila tišina, ko jo je presekal Jože z izjavo: »No, zaljubljenec, sedaj vemo, kam odhajaš, ti smrčač, da lahko tako mirno spimo«, Metka samo še prida: »In sedaj vemo, zakaj si je Ula začela briti noge.« V sproščenem in veselem vzdušju so se vrnili v kočo, kjer so bivali, se tam poveselili in nazdravljali na novo ljubezen vse do jutra. Mogoče sta tudi zaradi te alpinistične mantre že toliko časa skupaj.

Na približno polovici poti se ustavita na polici ter zasidrata. Iz nahrbtnika vzameta malico in topel čaj. Pred njima je najtežji del smeri z desetmetrskim previsom in pred njim se je dobro zaustaviti, se okrepčati, osredotočiti in odmisliti vse ostalo. V tem previsu se je veliko alpinistov že zaustavilo, se obrnilo nazaj dol. Tisti, ki so ga uspeli premagati, lahko povejo, da jih je v rokah »navrlo«. Vsak alpinist najbolj ceni takšne smeri, kjer jih stena ne preizkuša samo fizično, ampak tudi psihično. Ula pred nadaljevanjem poljubi steno, Simon jo tokrat s spoštovanjem opazuje, obe dami, tako njo kot steno, in prvi nadaljuje s plezanjem. Ula se zasidra v steno zaradi lažjega varovanja. S pogledom spremlja svojega ljubljenega in v očeh je opaziti močno skrb zanj. Simonu gre dobro tako od rok kot nog in je v najtežjem delu previsa. V tišini gore se sliši njegovo ječanje, njegovo telo je napeto do skrajnosti, njegove mišice v rokah pa boleče. Ula ga spodbuja z besedami: »Daj, Simon, še malo, na desni strani so večji oprimki«. Končno mu uspe zlesti čez in ves zadihan se vpenja v steno, da lahko začne varovati svojo damo, nato zavpije: »Sem že čez«, ter veselo zajodla«. Ula previdno stopi na prvo razpoko in se s pomočjo rok potegne do naslednjega oprimka, v sebi čuti nekakšen nemir, katerega že dolgo ni. Danes njeno plezanje ni tekoče in misli ji venomer uhajajo drugam, do njenih staršev, ki ju je zasul plaz nedaleč stran. Simon počasi popušča vrv, na njegovem čelu so se nabrale gube skrbi, saj po teku vrvi čuti njeno težko plezanje. »Si v redu«, jo vpraša, ona med zasoplim dihanjem le stežka odgovori: »Težko je, ampak bom zdržala«. »Tako se govori, daj«, ji Simon s spodbujajočim glasom odvrne. Ona še naprej išče najbolj idealno smer preko previsa, zagrabi velik oprimek na svoji levi ter se potegne do Simonove močne roke, in že sta skupaj. Oba se veselita, da sta premagala ta del, v nadaljevanju sledi lažji del, bolj ju skrbijo oblaki, ki se nabirajo okoli vrha Špika. Kljub vsemu se odločita nadaljevati. V tem lažjem delu jima smer ne predstavlja nikakršnega problema, zato je tudi njuno napredovanje hitrejše. Približujeta se vrhu in oblakom, kjer ju zajame snežni vihar. Mrzel veter ju brije v obraz in Simonu je žal, da se je zjutraj obril. Prispeta do manjše police, kjer se odločita počakati, da veter pojenja, vendar začne še močneje pihati. Dobro se navežeta k steni in v čakata. Čas se začne daljšati in ena minuta se zdi mnogo daljša, njuna želja priti dol narašča, saj sta zelo utrujena. V tem vremenu ni vredno tvegati niti napredovanja naprej niti spusta v dolino. Snežne zavese jima zakrivajo pogled. V steni ostaneta z zvoki vetra, v daljavi se slišijo glasovi gamsov, ki napovedujejo svoj odhod v nižje predele stene. Ostala sta sama s seboj in goro, ki je tu že od vekomaj. Pokrijeta se s plahto, ki jo je Simon vzel s seboj, žal mu je le, da ni vzel šotora. Če se vreme ne umiri, bosta morala prenočiti v steni, na prostem. Temperatura skokovito pada, le njuna volja po življenju je močna. Oba se zavedata položaja, vendar ju to ne moti, saj sta vajena takšnih razmer. Prižameta se eden k drugemu, zlijeta v eno, ter tako ohranjata telesno temperaturo. V tem trenutku jima ni do pogovora, saj varčujeta z energijo. Mineta dve uri in veter še hitreje nosi sneg. Trudita se ostati budna. Ula spomni Simona na Jogo in vaje dihanja. Z enakomernim dihanjem spravita srčni utrip na minimum. V sebi čutita podhlajena telesa in začneta drgniti drug drugega, učinek je malenkosten, vendar jima pomaga dvigniti duha po preživetju. Simon pokliče na 112, vendar je zveza slaba in se prekine.

Zavedata se, da so to lahko njuni zadnji trenutki življenja. Svoje noge vedno manj čutita. Na uho si šepetata besede ljubezni in lepega skupnega življenja.. »Hvala ti za vse, kar si mi dal, ljubim te, upam, da se še srečava«, mu prišepne Ula. »Ne odidi še, bori se z menoj«, ji prišepne, jo poljubi, na obraz mu priteče solza. Telesa imata otrpla od mraza, srce jima bije vedno počasneje, ljubezen med njima je močnejša kot kdajkoli prej. Na obrazu ne čutita več vetra, ta je pojenjal, vendar imata noge premrznjene, da ne moreta vstati.

Tema počasi pada na goro. Luna sije in stene odsevajo srebrno in medlo belo barvo. Nebo se zjasni, zvezde utripajo, enakomerno kot bitje srca. »Ula, zbudi se, želim ti povedati zgodbo o jastrebu«, ter jo poljubi na lice. »Zaspala bi«, mu potihoma odvrne Ula. »Poslušaj, ne zaspati, te zgodbe ti še nikoli prej nisem pripovedoval«, in začne:

»Bila je zima pred mnogimi leti, ko sem kot deček obiskoval nonota in nono blizu Tolmina. Bile so zimske počitnice in že takrat me je vleklo v hribe. Odpravil sem se sam v tolminske hribe. S seboj sem vzel malico in smuči, da bi se kasneje spustil s hriba v dolino. Snega je bilo toliko, da bi ga lahko izvažali, sonce je sijalo in pokrajina je gostila nešteto belih kristalov. Bilo je prelepo. Na poti proti hribu sem se ustavil na lovski opazovalnici, kjer sem pojedel sendvič, ki mi ga je pripravila nona. Prisluhnil sem zvokom jastrebov, ki so se odpravljali proti morju. Pogled na njihova mogočna krila in jadranje v zraku mi je takrat vzbujal željo po letenju. Odločil sem se nadaljevati pot. Malo pod vrhom sem nedaleč stran v snegu zagledal neko bitjece premetavati se v celem snegu. Ko sem se približal, sem zagledal mladega jastreba. Imel je polomljeno krilo. Verjetno ga je zajel sunek vetra in strmoglavil je na pobočje. Zaman se je trudil vzleteti. Od bolečin je imel solzne oči, ki so me milo prosile, naj mu pomagam. S svojo jato ne bo mogel odjadrati do morja. Počasi sem mu zložil zdravo krilo, bolnega pa prej povezal z ruto, ki sem jo imel privezano okoli vratu. Takrat so bili časi Guns 'n' Roses in ruta je bila simbol mojega takratnega odraščanja«. Položil sem ga v nahrbtnik, tako da mu je le glava štrlela iz njega. Videlo se je, da mi je bil hvaležen, in to izražal z rahlim oglašanjem. Klical sem ga Lovro, po mojem najboljšem prijatelju. Ko sem prispel nazaj v dolino do svojih starih staršev, sta me začudeno gledala. Nono je v šali pripomnil, da jastrebi ravno niso okusni, in me potrepljal po rami ter mi pomagal, da sva ga spravila iz nahrbtnika. Bil je lačen in nona mu je takoj prinesla kos svežega mesa, ki ga je začel s kljunom trgati in pospravljati v svoj želodec. Oba sta bila ponosna name. Vsi smo dobro vedeli, da ne bo mogel letos oditi na morje, zato je prezimil pri nas. Nono mu je naredil kletko, da ga ne bi napadle živali iz gozda, ki so se pogosto muzale okoli hiše. Večkrat je prišla lisica in s seboj odnesla kakšno kuro, kadar sta jih pozabila pospraviti v hlev. Nono in nona sta dobro skrbela za Lovrota, sam pa sem ga videval ob vikendih. Krilo se mu je dobro zacelilo in začel je letati, vendar se je vedno vrnil domov. Z Nonom sva se pogovarjala, da bi ga bilo dobro navaditi na življenje v naravi, da ne bi kasneje v naravi poginil od lakote. Potrebno mu je bilo vzbuditi potrebo po preživetju v naravi in lovski instinkt, ki ga je nosil v sebi. Tako mu nismo več dajali hrane. Z njim sva hodila na dolge sprehode, kjer je počasi začel loviti in prinašati kune in ostale manjše živali, celo ptice. Sprva jih je samo prinašal, da se je z njimi hvalil, kako dober lovec je. Kasneje, ko ga je lakota že zelo grabila, pa jih je pojedel pred nama. Bližala se je pomlad, njegova jata je že bila na poti v naše kraje. Lovro ni smel dišati po ljudeh, da bi ga jata lahko sprejela medse, zato sva ga namazala z blatom in zdrgnila s senom. Vsi smo težko čakali trenutek prihoda jate. Neko jutro so iznad hriba začeli krožiti jastrebi, Lovro je na dvorišču izpuščal glasove poznanstva, ki ga je močno čutil. Sam od sebe je vzletel proti njim, vsi smo držali pesti, da ga sprejmejo, čeprav mi je bilo težko pri srcu. 'Uspelo je, sprejeli so ga, vodja ga ne odganja stran', je veselo zavpil nono. Nona je potočila solzo, saj ga je celo zimo hranila. Nono se je obrnil stran, si obrisal solzo, da ga ne bi opazila. Vsi smo bili ponosni nanj. 'Rešil si mu življenje in naučil si ga samostojnosti. Sedaj ti je zakon narave blizu, ker ga spoštuješ. Nisi sebičen, si pravičnik in tak boš ostal, četudi ti bo zaradi tega včasih težko v življenju', ter me objel. Od takrat nas Lovro obišče, ko prileti iz morja. Ustavi se na dvorišču, veselo zatuli, nona mu da kos mesa, nono pa ga potreplja.«

»Zgodba je lepa. Upam, da bova ostala skupaj, tudi če nama ne uspe. Ti imaš močno srce, si srčen, čeprav tega nočeš povedati na glas, a jaz vem«, mu mirno pove in nasloni svojo glavo na njegovo srce. Ula je na koncu z močmi in tudi Simona počasi vleče v spanec. Nekaj časa zbujata eden drugega. Noč se preveša v jutro. Pokrajina okoli njiju postaja svetlejša. Ula zaspi, za njo Simon. Sedaj oba spita. Ne budita več drug drugega. Vzhajajoče sonce počasi osvetljuje njuna premrzla telesa. Simonu se pred očmi prikaže Lovro. Njegov let je veličasten. S širokimi krili kroži okoli Ule in Simona z njunim malčkom. Počasi se jim približuje in jim govori: »Rešil vas bom«. Simon odpre oči in v daljavi sliši zvok helikopterja. Počasi se jima približuje. Na cepin obesi majico in začne mahati. Helikopter se nameni k njima in že v naslednjem trenutku lebdi ob steni. Iz njega se spustita Cegu in Vaza, dva reševalca, ki ju pozna še iz časov alpinistične šole. Ula počasi odpre oči. Presenečena je nad dogajanjem. Veselo se dotakne Simona in nežno reče: »Simon, noseča sem«. Simon jo objame in prišepne: »Prej sem sanjal najinega otroka. Če bo sin, bo Lovro«. Cegu in Vaza prepoznata Simona in veselita se, da sta živa. Vaza izjavi: »A te še ni pamet srečala? Saj gor znaš, samo dol te moramo vedno vlačiti«, in se z Ceglom zasmejita. Po vkrcanju helikopter hitro vzleti proti bolnišnici na Jesenicah. Njima ni nič hudega, razen ozeblin, ki pa tudi niso tako hude, da bi morali prste na nogah amputirati. Tudi njuno malo bitje se je krepko oprijemalo želje, da zagleda luč. V poletnem večeru na svet prispe zdrav in krepak deček Lovro, poln volje in veselja do življenja.