Moj oče je bil kovač
v delavnici je koval svojo železno dušo obraz oči
v mogočnih širokih zamahih ki jim zadostuje droben plamen
se je bal bitja svojega srca
časa brez besed
in tolkel molk do drugega vesolja
v drget Mahlerjeve simfonije
vstopnice za mamino kosilo
ženske ki se ga je oklepala z zvenom njegove kovine
ko se je glasba še nasmihala iz nedeljskega gramofona
in potem molk skozi plasti megle
in preteklost obstane v očeh moje sobe
me sili v blaznost za še eno vstopnico na družinski koncert
za list ki je strmoglavil skozi krošnjo v bližino zemlje
list ki je videl pasti svet iz daljave
na nedeljo ko ni nič odprto ni vrste za premiero ni ponovitev
v delavnici kovača ostanejo meso kite in kosti
tam tiho in domače diham tisočino zraka
tam se spuščajo jamarji kot pljuča srhljivo sama
tam me je morda v udarcu sekunde prehitel nasmejani bog
in dobil edini sedež v bližini očetove zemlje
Moj oče je bil kozjanski kovač živ oče štirih sester pet bratov
in ker je bilo kladivo pretežko mi je dal zidarski svinčnik
in za dedka mraza sem od tete dobila papirnate obrazce iz tovarne
in na drugi strani so imeli prosojno nebo
in je nebo govorilo brez besed
in so bile besede v bližini zemlje
in je bila zemlja ravno tista sekunda
otroških sanj
in vsega kar bog še ni naredil
za sedmi rojstni dan sem dobila barvice
in vsako črko zapisovala z drugo barvo
in vsaki barvi nadela svojo resnico
in udarjalo je vedno znova
brez kovača
med gmotami kože
od kod vse to
v laseh ne slutiš
ko pa pride mimo
in če je ljubezen res dolga
v udarcu odjekne lepota
gostejša od tihe smrti
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
